Psiho

Vlado Miheljak je v novi številki spisal izrazito duhovit, a ne povsem točen prispevek. Ne le v Sloveniji, temveč v večjem številu držav nekdanje SZ in SFRJ, so in bodo preštevilni politiki, ki bodo kar naprej dopovedovali, kako je bilo prej vse grozno, mračnjaško, zasužnjeno, trpinčeno ... Hrvaška in tri baltske države so še bolj tipičen primer kot naš. Ali gre tu res za množično notranjo identitetno disfunkcijo nekdanjih komunistov? Menim, da ne.

Brcati v mrtva trupla nekdanjih držav socializma ni namenjeno preteklosti, temveč prihodnosti. Stalno odgrinjanje pokrovov s pogrebnih krst sledi konkretnim namenom. Katerim? Zlatemu fiskalnemu pravilu, ki je edini razlog za obstoj EU; že zdavnaj drugega razloga ni. In v čem je pravilo? 1. Država mora biti zadolžena na način, da glavnice ne more nikdar odplačati; 2. Država mora biti sposobna odplačevati obresti in mednarodne finančne zaveze. Analiza dolgov kaže na osupljivo podobnost: Slovenija, Hrvaška, Litva, Latvija in Estonija dolgujejo tujini med 1.500 in 2.000 USD po glavi prebivalca! Če bi znašal dolg manj, bi bilo nevarno, da bo država uspela odplačati glavnico (Islandija, Irska); če bi znašal dolg več, bi bilo nevarno, da država ne more plačevati obresti (Grčija). Oboje je za mednarodne finančne upnike nedopustno.

Tako primeroma Slovenija dolguje okoli 38 milijard USD, to je okoli 1.900 USD na državljana. V naslednjih 50 letih bo predvidoma odplačala med 105 in 109 milijardami USD obresti, njen dolg bo narasel na 46 milijard USD. Za vojaške (ne)potrebe bo plačala nadaljnjih 35 milijard USD ter za (ne)koristna članstva v mednarodnih institucijah še okoli 17 milijard USD. Tako bodo mednarodni kapitalski centri iz Slovenije potegnili več kot 150 milijard USD čistega kapitala, zadolžitev pa bo ostala približno enaka! Podobno bo s Hrvaško in ostalimi „borkami“ zoper SZ in SFRJ.

Ljudem je pač potrebno ves čas ponavljati, kako je bilo nekoč strašansko hudo, sedaj jim je lepše, a večna blaginja je tik za vrati! Na ta način bo povprečni državljan Slovenije čedalje revnejši, turobnejši, brez perspektive in odtujen sebi ter drugim, a zadovoljen, ker ga ne trpinčijo nadležni komunisti. Brcanje mrtvih trupel tako ni namenjeno odpravi notranjih psihičnih tegob, temveč utrjevanju bodočih razmerij gospodarjev in sužnjev. Kdo je tu suženj - brati pri Cankarju!