Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Dva leva

Psiho

(Sam sebi Jugoslavija)

»Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.« — Jože Pučnik je na večer po plebiscitu (23. 12. 1990) izpričal, da slabo pozna tako Freuda in Hitchcocka kot Janeza Janšo

»Ogabno. Stotisoči pobiti v dveh vojnah in po njih, teror in revščina, Repe pa o bratstvu in enotnosti na vaše stroške.« — Tako je tvitnil nekdanji glasnik bratstva in enotnosti Janez Janša (14. 2. 2017)

»Želim delovati v ZK in doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marxistični ideologiji.« — Prošnja za vstop v komunistično partijo nekdanje države spremlja Janeza Janšo kot pokojna mati Normana Batesa

S Hitchcockovim filmom Psiho (Psycho, 1960) je psihoanaliza na velika vrata vstopila v Hollywood. Najbrž ne prvič, zagotovo ne zadnjič, vsekakor pa najbolj magistralno. Pravi učni komad o razcepljeni osebnosti, identitetni disfunkciji; o tem, kako šele mrtva mati doseže nesmrtnost, vseprisotnost. Problem je univerzalen in večvsebinski. Tako kot Norman Bates ni zmogel pokopati mrtve matere, se tudi Janez Janša ne zmore ločiti od Jugoslavije. Popularno bi se temu reklo, da je Janša odšel iz Jugoslavije, ni pa Jugoslavija odšla iz Janše.

No, Jugoslavijo je vseeno treba vzeti v bran. Ob svojem času je imela veliko obrazov in podob. Od mračnih do pozitivnih. Ne vedno, a neredko smo možnost izbirali sami. Sistem v Jugoslaviji, razen v zgodnjem povojnem obdobju, ni bil totalitarni, ampak avtoritarni, od druge polovice sedemdesetih let pa semiavtoritarni in bil je poln paradoksov. Po eni strani malo formalne demokracije, po drugi strani veliko svobode. Avtoriteta države je bila nična. Ne le da se režima ni nihče bal, celo tisti, ki so bili njegov konstitutivni moment, ga niso jemali zares. Hkrati pa je prav Jugoslavija nakazala, da so lahko tudi nedemokratični sistemi visoko legitimni. V tem sistemu, ki je imel odprte meje ne le za pretok ljudi in blaga, ampak tudi za pretok idej, so nekateri živeli nadvse svobodno, nekateri pa so perpetuirali režimske rituale. Eni so čez mejo hodili polnit svoje shrambe z ramo, rižem, kavo ... drugi zadovoljevat kulturne in idejne potrebe. Tretji, kot Janez Janša, pa so hodili v Jajce, Kumrovec in druge svete kraje socialističnega paradiža. Jugoslavija je bila med vzhodno- in srednjeevropskimi socialističnimi državami edina, ki je imela odprte meje, a taki kot Janša jih, razen morda za šverc kakšnega računalnika, niso potrebovali. Odprtost v obe smeri je omogočala, da smo v sedemdesetih letih v Kinu Union poslušali koncerte najboljših glasbenikov založbe ECM, da smo takrat po zaslugi ljubljanske psihoanalitične šole poslušali predavanja največjih mojstrov francoske strukturalistične psihoanalize ... da smo bili po zaslugi Škuca na tekočem z novim nemškim avtorskim filmom. Denimo, ko sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v (Zahodni) Berlin, sem svojim kasnejšim berlinskim prijateljem pripovedoval o filmu Fucking City Lotharja Lamberta, ki ga takrat še niso videli. Kje sem ga videl jaz? V Ljubljani. ... To verjetno ni bil večinski svet in večinski izraz, a nikakor tudi ni bil vzporedni, ilegalni, podzemni svet, kot so si ga organizirali v urbanih okoljih Varšave, Prage, Budimpešte ... Toda onkraj tega sveta, odprtega v svet, je bil pri nas še en svet. Svet častilcev režima; svet brez kritične ali ironične distance. Prehodi med obema svetovoma so bili sicer mehki. A zunanja podoba je razkrivala razliko. Imela je svoj prepoznavni imidž. Razpete vojaške srajce. Pod njimi majice, potiskane s Titovimi profili. V kavbojkah vojaški pas. K temu imidžu so se lepo podali vojaški škornji JLA. In taki niso v Križankah poslušali Yōsukeja Yamashite ali na Kodeljevem Nicka Cava, ampak so ob tabornih ognjih in na pohodih v svete kraje prepevali Računajte na nas in Od Triglava pa do Vardarja. No, s tem ni bilo nič a priori narobe. Izbira je bila svobodna. Eden je bil v partiji, drugi v balinarskem društvu. Eden je bil zadet od trave, drugi od titoljubja. Eden je v kinu gledal jugoslovanski črni val, drugi Kozaro, Sutjesko in Neretvo. Eden je poleti bivakiral v Vondelparku v Amsterdamu, drugi je šel v partijsko šolo v Kumrovec. Problem je nastal kasneje. Ko je bilo treba Jugoslavijo pokopati. Ohraniti kvečjemu ali nostalgični ali kritični spomin. Enim to uspeva brez težav. Preprosto rečejo: »Da, verjel sem vanjo.« Drugi imajo težave. Tako kot so fanatični in brez distance v Jugoslavijo verjeli, sedaj brez potrebe brcajo v truplo. Se z njim prepirajo. In prav Janez Janša je karikatura ljudi s prelomljeno identiteto. Kot je Norman Bates sam svoja mati, ki ga kara, s katero se prepira, je Janša sam svoja Jugoslavija. V politični biografiji ima vpisana poglavja, zaradi katerih bi danes moral hoditi naokrog z vrečko na glavi. V svojem partijskem obdobju je dosegel skoraj vse, kar se je v enopartijskem režimu v njegovi generaciji doseči dalo. In če bi tudi pri nas dosledno uveljavili lustracijo, Janše ne bi zaobšla. Če bi uveljavili še institut prepovedi komunističnih simbolov in znamenj, bi morali najprej prepovedati Janšo. Kajti on je poosebljeni simbol avtoritarne komunistične Jugoslavije.

Toda svoje režimsko obdobje racionalizira s tem, da se zaganja ne le v Repeta, ampak v vse tiste, ki o tem obdobju govorijo, kajti s tem odpirajo njegovo pekočo rano. Ne vem, ali je zaradi te ujetosti potreben pomilovanja ali obsojanja. Slej ko prej je potreben pomoči. A pomoč je v terapevtski kuri neizprosna. Ne celi ran, ampak jih odpira. Ne prikriva, ampak odstira.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Zvjezdan Radonjić, Domžale

    Psiho

    Vlado Miheljak je v novi številki spisal izrazito duhovit, a ne povsem točen prispevek. Ne le v Sloveniji, temveč v večjem številu držav nekdanje SZ in SFRJ, so in bodo preštevilni politiki, ki bodo kar naprej dopovedovali, kako je bilo prej vse grozno, mračnjaško, zasužnjeno, trpinčeno... Hrvaška in tri baltske države so še bolj tipičen primer kot naš. Več