Portret / Veronika Dintinjana, pesnica

Po desetih letih srečevanj na raznih pesniških dogodkih, predvsem na Mladih rimah, po nemalo izmenjanih besedah, me pred tokratnim srečanjem nenadoma prešine, da o njej vem zelo malo. Nič kaj dosti onkraj podatkov, vezanih na njeno pisanje: dve leti po zagonu Mladih rim, ki so svoboden prostor pesniške besede nasproti zaprti uveljavljeni sceni, izda prvenec Rumeno gori grm forzicij (LUD Literatura, 2008). Na literarno polje vstopi v velikem slogu, saj s svojo tankočutno poezijo, napisano s kirurško natančnostjo, prejme nagrado za najboljši literarni prvenec, obenem pa postane še vitezinja poezije in zmagovalka ljubljanskega pesniškega slama. Lani je po osmih letih premora izdala zbirko V suhem doku (LUD Literatura, 2016), ki dobiva odlične kritike, tudi nominacijo za kritiško sito. Kdor jo je slišal javno brati, jo pozna tudi po težko ubesedljivem učinku njenega branja, po raskavo toplem glasu, ki še trenutek prej bučen prostor umiri, ga spravi v ravnovesje in napolni s toplino. Nekaj na njeni prisotnosti je, kar pomirja in nudi uteho, toda – iz česa se vse to napaja?