Zmaga!

Ko je v nedeljo na francoskih predsedniških volitvah zmagal Emmanuel Macron, je Francija prešerno slavila. Na ves glas. Ljudje so skakali, noreli, blazneli, mahali z zastavami in peli – jasno, Marseljezo, ki slavi bataljone in marširanje (»marchons, marchons«), tako da po novem zveni kot odmev Macronovega gibanja En marche!. Vse skupaj je delovalo katarzično – orgazmično. Zdelo se je, kot da je konec vojne – in kot da praznujejo zmago nad fašizmom. Macron je porazil Marine Le Pen, fašistko. Odrešil jih je fašizma. Kot nekoč Charles de Gaulle. Francija je podoživela leto 1945, ko je zlomila in porazila fašizem. Francozi so, kot bi rekel dobri stari Marx (zdaj že zombi), zaklinjali duhove preteklosti, naj jim služijo, ter si izposojali njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine. To, da je osrednje slavje potekalo pred muzejem Louvre (ob obletnici konca II. svetovne vojne), ne preseneča, saj tam, v tistih blaziranih sobanah, vitrinah in sefih, spi zgodovina. In zgodovina se je tokrat ponovila – kot farsa.

Francozi so namreč brezmejno in evforično slavili zmago neoliberalizma – Macron je neoliberalec. To je bilo pri vsem skupaj nemara še najbolj fascinantno in neverjetno: takšnega brezmejnega in tako evforičnega slavljenja neoliberalne zmage še nismo videli. Le kdo bi si mislil, da bodo ljudje – v Evropi! v Franciji! – kdaj tako slavili neoliberalno zmago.

Rekli boste: kaj pa naj bi naredili!? Saj niso imeli izbire! Na drugi strani je bila fašistka, Le Penova! Ni bilo alternative!

Vsekakor – to drži. Ironija je ravno v tem, da to drži. Samo pomislite: kako se glasi sporočilo francoskih predsedniških volitev? Takole: neoliberalizem je Francijo – in Evropo in svet in Slovenijo – rešil pred fašizmom! Ni kaj, Macronova zmaga je dobra reklama za neoliberalizem, ki že sam po sebi ni brez mesijanskih ambicij, saj vedno »rešuje« in »odrešuje«. Toda težava je v tem, da je ta fašistični populizem, ki žre Evropsko unijo, in ta politični čas »brez alternativ« (ki ga zdaj izkušajo evropska volilna telesa, od Nizozemske do Nemčije), ustvaril prav neoliberalizem. Ali bolje rečeno: skrajno desni populisti, proti katerim se zdaj vsi borijo, so natanko stranski produkt neoliberalnih politik, ki so opustošile delavski razred (adijo, tovarne!), ki so deklasirale srednji razred (adijo, varnost, dober dan, negotovost!), izsušile demokracijo (demokracija le ovira trg, učinkovitost, produktivnost, konkurenčnost, tekmovalnost!), paralizirale in blokirale politiko (bruseljski diktati, trojka) in leta 2008 pripeljale do zloma borz, hude finančno-gospodarske krize in socialnega kaosa ter en passant ustvarile veliko, veliko, veliko nezadovoljnih, prestrašenih, jeznih, obupanih ljudi, še toliko bolj, ker je Bruselj potem to strašno krizo reševal po obscenih neoliberalnih receptih (strogo varčevanje, vitka država, privatizacija državnega premoženja, razdavčenje bogatih, finančnih elit ipd.).

Neoliberalizem, ki ga zdaj slavijo kot odrešitelja, je ustvaril fašistoidne populiste, pred katerimi nas zdaj rešuje. Neoliberalizem je ustvaril postpolitični – in postzgodovinski in postresnični – položaj, v katerem »ni alternative«. Le Penova, fašistka, pač ni alternativa. Ko francoski volivci niso imeli nobene alternative, ko niso imeli nobenih možnosti, razen neoliberalne opcije, ko so lahko torej volili le Macrona, so prikimali dobro znani neoliberalni mantri, ki jo je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, sredi neoliberalne kontrarevolucije, lansirala Margaret Thatcher: »Alternative ni!« Alias: »There is no alternative!« Alias: TINA! Neoliberalizem je še enkrat zmagal – francoske volivce je prisilil v afirmacijo sveta »brez alternativ«.

Afirmacijo? V resnici je še huje: prisilil jih je v glorifikacijo sveta »brez alternativ«. V glorifikacijo neoliberalnega občutja sveta. Ni dvoma: neoliberalizem je prišel v ljudska srca. Ogrel jih je, ganil, preplavil. A to je naloga ideologije: da pride v ljudska srca. In neoliberalizem je ideologija. V nedeljo je v ljudska srca stopil na ves glas. Kar pa ne preseneča: nastopil je kot moralni imperativ. Moralna dolžnost francoskih volivcev je bila, da volijo Macrona. Le Penova, bastard neoliberalnih politik, je bila onstran morale – glas zanjo je bil nemoralen, izprijen. Neoliberalizmu je uspel veliki met: prisiljeno izbiro – volilno odločitev brez alternative – je prekvalificiral v moralno izbiro.

Rekli boste: kaj pa naj bi naredili!? Saj niso imeli izbire! Na drugi strani je bila fašistka, Le Penova! Ni bilo alternative! Vsekakor – to drži. In ironija je ravno v tem, da to drži.

S to moralizacijo in beatifikacijo prisiljene volilne izbire pa je svojo mantro o tem, da »ni alternative«, vrnil k izvoru: prav Margaret Thatcher je odločitev za svet »brez alternativ« – za prosti trg, deregulacijo, privatizacijo, razdavčenje bogatih ipd. – razumela in prikazovala kot moralno odločitev. Njena argumentacija je bila preprosta: če hočemo, da se bodo ljudje obnašali moralno, potem morajo imeti svobodno izbiro, to pa zagotavlja edinole prosti trg.

So imeli Francozi svobodno izbiro? Absolutno: volili so lahko le Macrona. In ker so volili Macrona, so volili moralno. Ergo: njihova izbira – četudi neizbira – je bila moralna. In ker je bila moralna, je bila svobodna. Neoliberalci so prekvalificirali svobodo: svoboden si, ko spoznaš, da ni alternative. In ko svet brez alternativ sprejmeš z veseljem in užitkom – kot odrešitev. Ko ugotoviš, da ni alternativ, in ko lahko storiš le to, v kar si prisiljen, si kar oddahneš. Tudi vsi stebri neoliberalnega diktata – Bruselj, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad itd. – so si po Macronovi zmagi oddahnili.

Nevidna roka politike

Neoliberalci so, kot veste, zaljubljeni v prosti trg, do ušes zaljubljeni pa so v »nevidno roko trga«, ki vedno vse uredi. Izbruhne huda finančno-gospodarska kriza? Brez panike, ni problema: nevidna roka trga bo vse uredila in odpravila težave, krizo. Kot radi rečejo: trg se bo sam korigiral. Pustite ga pri miru! Ne drezajte vanj! In glej, no: na francoskih volitvah se je trg res sam korigiral. Neoliberalne politike so ustvarile Le Penovo, fašistko, pošast, krizo – in neoliberalec, Macron, je potem krizo, Le Penovo, odpravil. Neoliberalizem je problem ustvaril, a ga je potem tudi rešil. Tako kot prosti trg: probleme ustvarja, a jih potem tudi sam rešuje in odpravlja. Kar pomeni, da je moralen. Kot Macron – in odločitev zanj. Prostega trga ne more nič ustaviti. Tako kot tudi Macrona ni moglo nič ustaviti – niti fake news (da mu predvolilno kampanjo financira Savdska Arabija, da ima denar v davčnih oazah ipd.).

A zdaj se vprašajte: je hudo finančno-gospodarsko krizo, ki jo je ustvaril neoliberalizem, res rešil in odpravil neoliberalizem? Ne. Ravno nasprotno: reševali so jo ljudje, davkoplačevalci. Ali natančneje: davkoplačevalski, javni, državni denar. Države, od Evrope do Amerike, so v reševanje krize in tistih, ki so jo povzročili, zmetale na milijarde in bilijone evrov in dolarjev. Masivnim finančnim injekcijam in bailoutom – ter podružbljanju zasebnih izgub – ni bilo ne konca ne kraja. Z eno besedo: prosti trg se ni korigiral in rešil sam, temveč ga je rešilo in korigiralo ljudstvo.

Mar se ni natanko to zdaj zgodilo v Franciji? Francije – krize – ni rešil neoliberalec, Macron, temveč jo je rešilo ljudstvo, ki je zanj množično glasovalo. Francijo je pred Le Penovo, fašistoidno pošastjo, rešil bailout, ozaljšan z moralnim sijajem. A tu je veliki trik neoliberalizma: ustvaril je pošast (Le Penovo, fašistoidni populizem), ki je hujša od njega, da bi lahko sam izgledal boljše in sprejemljivejše – ja, kot najnaravnejša, najsamoumevnejša in najmoralnejša izbira, kot politična opcija brez alternative. Še toliko bolj v Franciji, kjer je neoliberalec zdaj zamenjal socialista, Françoisa Gérarda Georgesa Nicolasa Hollanda, neoliberalci pa so najbolj alergični prav na socialiste in socializem, tako da so Francozi s tem, ko so izvolili Macrona, nehote prikimali tudi neoliberalni mantri, da socializem ni rešitev, še manj alternativa.

Ko je bil izvoljen Macron, so rekli: joj, kako bo pa vladal, saj nima stranke? Macron je tehnokrat, zato ne potrebuje stranke. Ali bolje rečeno: Macron je »tehnična vlada«. Drugim državam – recimo Italiji in Grčiji – je trojka vsilila in pripeljala tehnično vlado. Francozi so jo izvolili kar sami. Kar seveda pomeni, da so se neoliberalcem tudi v tej točki izpolnile sanje.

To je bilo pri vsem skupaj nemara še najbolj fascinantno in neverjetno: takšnega brezmejnega in tako evforičnega slavljenja neoliberalne zmage še nismo videli.

Evropa in Francija slavita: Francozom je uspelo poraziti in ustaviti fašistoidni populizem! Nehajte! Zaprli so vrata populizmu in jih odprli neoliberalizmu, a hujši ko bo neoliberalizem, hujši bo populizem. Ni mogoče reči le, da se dobro dopolnjujeta, ampak drug drugega poganjata. Populizem izgleda tako, kot da si ga je izmislil neoliberalizem.

Pravijo, da francoske volitve potrjujejo, da je tradicionalnim strankam in tradicionalni politiki odklenkalo – volivci jih nočejo več. Vsekakor, a tu gre za optično prevaro: da so ljudje levi ali desni ali sredinski ipd., pravi politična teorija, praktično – v dejanskem življenju – pa so ljudje socialno in ekonomsko bodisi zgoraj ali spodaj. Povsem logično bi bilo, če bi to – njihov socialni, razredni položaj – določalo njihove volilne interese in njihove volilne preference. Zakaj bi tega, ki je spodaj, na volitvah zanimalo, kaj o splavu in istospolno usmerjenih mislijo elite, potemtakem tisti, ki so zgoraj? Od tega, da se politične elite razglašajo bodisi za liberalne ali konservativne, nima nič – to njegovega socialnega, ekonomskega položaja ne izboljša. Tisti, ki je spodaj, nima nič od tega, če na volitvah brani interese onega zgoraj, ker tako kot on veruje v Boga. Oni zgoraj, elite, tiste spodaj le ideološko bogatijo, ne pa tudi socialno, ekonomsko.

Toda identitetna politika – politika vrednot, premik realnih socialnih konfliktov v sfero subjektivnih, irealnih, postresničnih, postfaktičnih kulturnih vrednot, kulturnega boja, patologije, fake news – je zadnja leta in desetletja povsem preglasila in povozila razredno politiko. Posledica tega: kopičenje novih in novih strank, ki lovijo vsaka svojo nišo, vsaka svojo identitetno skupino. Posledica tega: sama politika je vse bolj paralizirana in blokirana. Posledica tega: ljudje so vse bolj jezni, frustrirani, obupani. Posledica tega: izbruh skrajno desnih populistov, ki lahko prežene le neoliberalizem, nevidna roka identitetne politike, makro sveta brez alternativ.