Črni scenarij

Po požaru, ki je prejšnji teden izbruhnil v obratu za predelavo nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki, so na voljo prvi konkretni podatki o onesnaženju.

Onesnaženje okoliškega zraka, v katerem so po požaru meritve med drugim pokazale presežne vrednosti živega srebra, se je vrnilo na siceršnjo raven. Onesnaženja pitne vode, ki jo Vrhnika k sreči dobiva iz zajetja na območju Borovnice, ni bilo. Tudi tla na Vrhniki in v okolici so razmeroma neonesnažena. Analiza zemlje z njiv v bližini Kemisa je sicer razkrila povišane vrednosti kadmija, a naj bi šlo za »staro« onesnaženje, še iz časov, ko je na območju delovalo odlagališče odpadkov Industrije usnja Vrhnika. Na rezultate analiz prisotnosti nekaterih strupenih onesnaževal, kot so dioksini in furani, so v sredo še čakali.

Onesnaženje bližnjega potoka Tojnica, ki se nekaj sto metrov naprej od Kemisa izlije v Ljubljanico, pa so v Agenciji za okolje označili za katastrofalno. Kot se je izrazil direktor Direkcije za vode Tomaž Prohinar, je potok na razdalji 800 metrov, med Kemisom in izlivom v Ljubljanico, »praktično mrtev«. Z natančnejšimi analizami so na primer v vzorcih vode, odvzetih iz potoka malo naprej od kraja požara, ugotovili kar 350 miligramov herbicida atrazina v litru vode. Največja dovoljena koncentracija je 2 miligrama na liter. Atrazin je še vedno v široki uporabi v ZDA in Avstraliji, na območju Evropske unije pa je prepovedan že od leta 2003 – zaradi takratne čezmerne prisotnosti v pitni vodi in uvrščanja med hormonske motilce.

Čeprav so s hitrim ukrepanjem zajezili iztekanje večjih količin nevarnih snovi v Ljubljanico, so analize tudi 200 metrov dolvodno od izliva Tojnice v njej prav tako zaznale povišano vsebnost atrazina. Poleg tega so v Tojnici odkrili še povišane vrednosti sedmih drugih, v Ljubljanici pa treh drugih pesticidov.

Kako se je atrazin znašel med odpadki, v Kemisu ne vedo, saj ne preverjajo vrst pesticidov, ki jih prevzamejo. »Prepoved uporabe nekaterih pesticidov v Sloveniji še ne pomeni, da jih ljudje med odpadki ne oddajajo, v Kemisu pa moramo te odpadke sprejeti in jih ustrezno obdelati oziroma pripraviti za sežig, kar je zagotovo varneje, kot če uporabniki te pesticide hranijo pri sebi ali jih celo nenadzorovano odlagajo.« Večino pesticidov v skladišču, še dodajajo, so oddale fizične osebe.

Več kot teden po požaru sicer še vedno ni bilo znano, kaj natančno je v njem sploh zgorelo. Jasno je bilo le, da je zgorel računalniški strežnik z evidencami. To pa je nedopustno. »Pričakovala bi, da se bo že takrat, ko še gori, sestala skupina strokovnjakov, ki bo natančno vedela, katerim snovem so ljudje izpostavljeni in kaj torej iskati v zraku, ki so ga izdihali. Na podlagi tega bi lahko znali oceniti, kaj bo,« je za Slovensko tiskovno agencijo dejala predstojnica Inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak. Tako pa bodo lahko predvsem gasilci, ki so bili med požrtvovalno akcijo izpostavljeni največjim koncentracijam strupenih plinov, v prihodnjih letih le ugibali, ali so morebitne zdravstvene težave, ki jih bodo imeli, povezane z gašenjem tega požara.

Dogodek pa sproža tudi širše skrbi, na primer o zadostnosti standardov varovanja okolja ob hujših nesrečah. Vsi industrijski obrati, kjer skladiščijo nevarne snovi, morajo biti opremljeni z zadrževalniki tekočine, ki ob razlitju katerega od rezervoarjev preprečijo izlivanje snovi v okolico. Težava je v tem, da standardi zahtevajo le, da morajo biti lovilniki za deset odstotkov večji od največje posode z nevarnimi snovmi v objektu. Če se hkrati izlije več posod, kot se seveda lahko zgodi ob požaru ali drugi nesreči, pa ti varnostni ukrepi ne zadostujejo. Svoje doda še gašenje z vodo, ki vse snovi spira v okolico.

V okoljevarstvenem dovoljenju, ki ga je Kemisu leta 2013 izdala Agencija za okolje, med drugim sicer piše, da mora upravljavec zagotoviti zadržanje nevarnih snovi ob izrednih dogodkih in tudi zajem vode in drugih gasilskih sredstev, če izbruhne požar. Več kot očitno te zahteve ob nedavnem požaru niso bile izpolnjene.