Ta človek je nevaren!

Tisti, ki so v Bruslju – na vrhu Nata – sedeli nedaleč od Donalda Trumpa, pravijo, da je bil popolnoma izoliran od ostalih voditeljev, da z njimi ni našel nobenega stika ter da je postajal vse bolj besen in popadljiv. Ameriška administracija je menda delala vse, da bi ga malce pomirila, a ni šlo, zato so mu kot nekakšno pomirjevalo »dali« Melanio. Ne da je to kaj prida spremenilo. Vse izjave, ki naj bi jih dal Trump v Evropi, so bile menda vnaprej dogovorjene in usklajene, a je potem brbljal po svoje – kot da bi se mu odpokalo. Člani ameriške delegacije so le nemočno povešali glave. Še dobro – bili so zeleni v obraz.

Vse je šlo celo tako daleč, da so predstavniki ameriške administracije zaveznice skrivaj naprošali, naj Trumpa javno kritizirajo, ker da je to praktično edini način, da ga vsaj malce obvladujejo. V tem smislu je treba razumeti izjave francoskega predsednika Emmanuela Macrona (»Make our planet great again«), pa tudi opazko nemške premierke Angele Merkel, da se na Ameriko ni več mogoče zanesti. Sklep je na dlani: Američanom zdaj vsi pomagajo pri nadzoru Trumpa! Vsi so se vključili v terapijo.

Trump ni le trol, temveč zahodna verzija Kim Džong Una, saj izgleda kot pacient, ki so ga spustili na odprti oddelek, zdaj pa ne vedo, kako bi ga obvladovali. Ali kot pravi Heather Digby Parton (Salon): »Donalda Trumpa niso mogli nikoli obvladovati. Toda zdaj se zdi, da je tako jezen in frustriran, da je sklenil, da bo vse delal v nasprotju s tem, kar mu pravijo svetovalci. Kar je norost, saj s tem ogroža ves svet. Ameriškemu predsedniku se je odpokalo. In nihče ne ve, kaj narediti.«

Leta 1964 je ameriški predsednik skoraj postal Barry Goldwater, senator iz Arizone. Padel je z neba. Ni bil na vrsti niti ni bil kandidat republikanskega establišmenta, zato so bili – podobno kot za Trumpa – vsi prepričani, da bo iz predvolilne tekme kmalu odpadel. Kar pa se ni zgodilo. Tako kot Trump je ostal do konca in postal uradni predsedniški kandidat republikanske stranke.

Toda celo sami republikanci so ga razglašali za nevarnega demagoga, lunatičnega populista – norca. Goldwater je bil prosti strelec, ki je mislil, da lahko reče, kar mu pač pade na pamet. Kot Trump. Rekel je, da se po Ameriki širi »kolektivizem«, da si skušajo ameriški »komunisti« s socialno državo podrediti ljudi, da se Ameriki obeta »vladavina v slogu orientalnega despota«, da bi bilo treba Sovjetsko zvezo vojaško napasti in poraziti, da hoče Sovjetska zveza Ameriko razorožiti, da bi jo potem lažje uničila, da s komunisti ne bo mogoče sobivati, dokler ne bodo začeli verovati v Boga, da otroci ne potrebujejo šolanja, da bi bilo treba v Vietnamu uporabiti jedrsko orožje, da zakon, ki bi črncem zagotovil volilno pravico, ne pride v poštev, da »ekstremizem pri obrambi svobode ni greh« in da se jedrski vojni ne bo mogoče izogniti, verjel pa je tudi v obstoj neznanih letečih predmetov in alienov. Posvojil je vso konspirologijo tedanje dobe. Podprl ga je Kukluksklan.

Strah, da bi v primeru izvolitve sprožil atomsko vojno, je bil brezmejen. Revija Fact je dva meseca pred volitvami izdala posebno številko o »možganih Barryja Goldwaterja«, v kateri so številni psihiatri premlevali Goldwaterjev mentalni ustroj – in kar 1189 psihiatrov je potrdilo, da je psihološko neprimeren za ameriškega predsednika. V diagnozah so mu očitali, da kaže hude simptome narcizma, paranoje, grandomanije, megalomanije in shizofrenije, da je impulziven in dvoličen, da je nezrel in neobčutljiv, da se ni sposoben obvladovati, da je politično infantilen, da ni sposoben dojeti ekonomske in politične realnosti sedanjega časa, da pri ljudeh nagovarja sadizem, delinkventne tendence, nestrpnost in sovraštvo, da fantazira o svetovni dominaciji, da nenehno grozi, da je njegova agresivnost psihopatska, da ga muči kronična psihoza, da daje legitimnost primitivnim in destruktivnim vzgibom, da nima spoštovanja do drugih ljudi in empatije, da za svoje neuspehe vedno krivi druge, da je prepričan, da je nezmotljiv (»Če jaz tako pravim, potem je res!«), da ne sprejema dejstev, da ima svoje fantazije za dejstva, da nikogar ne posluša, da se neprestano petelini, da se boji vseh, ki izgledajo bolj možati kot on, da ima za sovražnike vse, ki se ne strinjajo z njim, da ima zelo kilavo razsodno moč, da predsednika Johnsona razglaša za lažnivca (»Johnson is a faker«), a se potem že naslednji dan mirno sreča z njim, da skuša pozornost pritegniti s provokativnimi izjavami, da so njegove vulgarne izjave znak njegovega defektnega ega, da so revni zanj le abstrakcija (in lenobe), da se je nesposoben distancirati od ekstremnih stališč, da je mentalno nestabilen in nekonsistenten, da je emocionalno moten, da je imel dva živčna zloma preveč, da si svobodo zamišlja kot svobodo močnih, da zatirajo šibke, da ne prenese kritike, da povsod vidi zaroto, da zapada v hipomanične faze, da je avtodestruktiven in regresiven, da ima analni karakter (prepričan, da je v njegovem »čistem« svetu vse v redu), da je prepričan, da ni bilo večjega od njega, da ima tako kot vsi ekstremisti poenostavljen pogled na svet, da bi rad vse probleme reševal v slogu vesterna Točno opoldne, da je po srcu množični morilec ter da ima tak patološki make-up kot Hitler, Stalin in Castro.

Donalda Trumpa niso mogli nikoli obvladovati. Toda zdaj se zdi, da je tako jezen in frustriran, da je sklenil, da bo vse delal v nasprotju s tem, kar mu pravijo svetovalci.

Neki psihiater je celo rekel, da si zlahka predstavlja množice, ki pred njim fanatično vzklikajo: »Sieg Heil, Barry!« A po drugi strani: Goldwater je rekel, da si bo šel po naporni predvolilni kampanji odpočit v Berchtesgaden, potemtakem tja, kamor je hodil počivat Hitler.

Revija Fact je šokirala Ameriko in dvignila veliko prahu. Mnogi so se zgražali, še najbolj Združenje ameriških psihiatrov (American Psychiatric Association), ki kar ni moglo verjeti, da je lahko stroka – psihiatrija – padla tako nizko, da je nasedla »rumenemu tisku«. Psihiatri, ki so javno podali diagnozo javne osebnosti, naj bi se pregrešili zoper etiko in stroko. Goldwater je revijo Fact nekaj let kasneje tožil in tožbo dobil, tako da je bankrotirala in nehala izhajati, Združenje ameriških psihiatrov pa je leta 1973 sprejelo slovito Goldwaterjevo pravilo (Goldwater Rule): ameriškim psihiatrom – članom Združenja – je strogo prepovedano javno razpravljanje o mentalnem zdravju javnih osebnosti.

Javnih psihiatričnih diagnoz predsedniških kandidatov in predsednikov je bilo s tem konec. Ameriški psihiatri so se tega pravila držali. O mentalnem zdravju javnih osebnosti niso več javno razpravljali. 
Do Trumpa.

Nevarno nestabilen

Lani, ob koncu decembra, kmalu po volitvah, so tri ugledne profesorice psihiatrije, Judith Herman (Harvard Medical School), Nanette Gartrell (University of California) in Dee Mosbacher (University of California), pisale predsedniku Baracku Obami in ga pozvale, naj zahteva »popolno zdravstveno in nevropsihiatrično oceno« Donalda Trumpa, češ da jih skrbi njegova »mentalna stabilnost«. Poklicni standardi – Goldwaterjevo pravilo – jim niso dovoljevali, da bi javno podale diagnozo javne osebnosti, ki je niso osebno pregledale, a so jih »simptomi njegove mentalne nestabilnosti – grandioznost, impulzivnost, preobčutljivost na kritiko in očitna nesposobnost razlikovanja med fantazijami in resničnostjo – pripeljali do dvoma, ali je usposobljen za opravljanje te odgovorne funkcije«. Naj ga pregledajo neodvisni strokovnjaki, so predlagale.

Drugi psihiatri so vse skupaj relativizirali, češ da je Abraham Lincoln – vsaj sodeč po njegovih dnevnikih – trpel za klinično depresijo, a je kljub temu postal ameriški predsednik, ali pa opozarjali, da tudi če bi Trumpa res pregledali in nevropsihiatrično ocenili, še vedno ne bi mogli definitivno reči, ali je mentalno primeren ali neprimeren za predsednika. »To ni test nosečnosti,« smo slišali. Razen če bi se izkazalo, da Trump res halucinira in da ga res muči huda psihoza. Da bi se to izkazalo, pa je bilo itak povsem neverjetno, saj ni nihče verjel, da bi Trump, ki ni hotel obelodaniti niti svoje davčne napovedi, pristal na nevropsihiatrično evalvacijo.

Scott Lilienfeld, profesor psihologije na univerzi Emory, je spletnemu portalu Quartz sicer rekel, da bi se lahko nekatere Trumpove »negativne« karakterne poteze izkazale za dobre in koristne (narcisi so samozavestnejši in prepričljivejši), a hkrati priznal, da ga Trumpovo obnašanje najbolj spominja na obnašanje ameriškega predsednika Andrewa Jacksona (1829–1837), ustanovitelja demokratske stranke: »Jacksona je bilo še težje obvladovati, bil je gobezdav, zelo divji in agresiven, pogosto se je spuščal v gostilniške pretepe.« In ja, nekoč je v dvoboju ubil človeka.

Jackson je bil avtokrat. Z užitkom je iztrebljal staroselce in si prilaščal njihova ozemlja. Trgoval je s sužnji in tistemu, ki bi ujel njegovega pobeglega sužnja, ponujal »dodatnih 10 dolarjev za vsakih 100 udarcev, ki bi mu jih zadal z bičem«. Tiste, ki so nasprotovali sužnjelastništvu, je razglašal za »pošasti«.

Toda danes je na bankovcu za 20 dolarjev.

A to še ni vse: njegov portret visi tudi v Ovalni pisarni Bele hiše, kamor ga je obesil sam Trump, ki ga ne more prehvaliti. Slavi ga v govorih. Slavi ga v tvitih. Po izvolitvi je celo romal na njegov grob. V intervjuju za časopis Washington Examiner pa je poznavalsko dahnil: »Imel je veliko srce. Bil je zelo jezen, ko je videl, kaj se dogaja med državljansko vojno. Rekel je: Za to ni razloga!« Jackson ni tega nikoli rekel, pa tudi državljanske vojne ni videl – umrl je leta 1845, državljanska vojna pa se je začela leta 1861.

V času Andrewa Jacksona še ni bilo atomske bombe. Na srečo. A po drugi strani: za staroselce in črnce je bil atomska bomba Jackson. Zato ne preseneča, da se je tako hitro pojavilo toliko psihiatrov, psihologov in psihoanalitikov, ki jih je na atomsko bombo spominjal Trump. Organizacija Državljani terapevti proti trumpizmu (Citizen Therapists Against Trumpism) je po volitvah objavila manifest, v katerem psihiatri, ki jim ni jasno, zakaj znanstveniki lahko ljudi svarijo pred podnebnimi spremembami (in pred koncem sveta), oni pa ne smejo posvariti pred najnevarnejšim ameriškim predsednikom v zgodovini (in pred koncem sveta), pravijo: »Ne moremo več molčati, ko gledamo vzpon ameriške oblike fašizma.« Ameriko patriotsko svarijo pred Trumpovo psihozo, pred njegovim deformiranim egom, pred njegovim »diskriminiranjem, poniževanjem, zasmehovanjem in zaničevanjem tekmecev in kritikov«, pred njegovim »gojenjem kulta Močnega moškega, ki podžiga strah in jezo, ki obljublja, da bo rešil vse naše probleme, če bomo le verjeli vanj, ki si izmišlja zgodovino in ki se malo meni za resnico ter ne vidi nobene potrebe po racionalnih argumentih«. Ko Trump »pretirano moškost predstavlja kot kulturni ideal«, ustvarja »iluzijo, da lahko pravi Američani uspejo le, če drugim spodleti«.

Patološkega narcisa, pravi klinična psihologinja Julie Futrell, nič ne gane. Ohranjanje narcisove patološke samopodobe je pač najpomembnejša stvar na svetu.

Manifest je podpisalo na tisoče psihiatrov, ki se jim očitno zdi, da imajo o Trumpovem obnašanju in njegovem mentalnem ustroju vendarle dovolj informacij. Združenje ameriških psihiatrov, ki psihiatrom prepoveduje javno podajanje diagnoz o javnih osebnostih, pravi, da za narcistično osebnostno motnjo trpi vsakdo, ki kaže vsaj pet potez izmed teh devetih: grandiozni občutek samopomembnosti, obsedenost s fantazijami o lastnem uspehu, moči, briljantnosti, vera, da si unikaten in nekaj izjemnega, zahteva po ekscesnem občudovanju, občutek, da si do vsega preprosto upravičen, izkoriščanje soljudi, pomanjkanje empatije, ljubosumnost in ošabnost. Vprašanje ni, koliko teh potez ima Trump, temveč – ali katere nima? In kot vam bo povedal vsak psihiater: s hudim narcisom je izredno težko živeti. Res te izčrpa.

Nevarno paranoiden

Jezovi so popustili. Psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov ni bilo več mogoče zadrževati. Cesarja, ki je gol, so še mentalno slekli. Ljudstvo je treba posvariti pred »neposredno nevarnostjo«, so rekli. Februarja, kmalu po inavguraciji, je 35 uglednih psihiatrov v New York Timesu objavilo odprto pismo o Trumpovem mentalnem stanju – stvar je preresna, da bi molčali, so rekli. Trump ne prenaša mnenj drugih, blazno je vzkipljiv, ni sposoben sočutja, zavrača dejstva, realnost izkrivlja, da bi jo prilagodil svojemu psihološkemu stanju, emocionalno je nestabilen, v vsem, kar se dogaja, pa vidi le potrditve mita o svoji veličini – »zato je nesposoben za varno opravljanje predsedniške funkcije«.

Na univerzi Yale so psihiatri aprila organizirali konferenco o Trumpovem mentalnem zdravju in ugotovili, da Trump kaže »znake nevarne mentalne bolezni«. Tudi oni so poudarili, da je stvar preresna, da bi molčali, in da je njihova moralna dolžnost, da – Goldwaterjevemu pravilu in Združenju ameriških psihiatrov navkljub – ljudi posvarijo pred Trumpom. »Vprašanje ni, ali je mentalno bolan, temveč – ali je nevaren,« je rekel James Gilligan, profesor psihiatrije (New York University), in dodal: »Ukvarjal sem se z najnevarnejšimi ljudmi, ki jih je ustvarila družba, vodil sem programe mentalnega zdravja v zaporih. Ukvarjal sem se z morilci in posiljevalci. Nevarnost lahko prepoznam že na miljo. In ni vam treba biti strokovnjak ali pa teh reči preučevati 50 let kot jaz, da bi vedeli, da je ta človek nevaren.«

Vse več psihiatrov je opozarjalo, da Trumpa dajejo maligni narcizem, paranoja, blodnost, antisocialna osebnostna motnja, sadizem in grandomanija (to je bil najboljši govor v zgodovini!, to so bile največje ovacije v zgodovini!), da ne kaže nobene človeške topline, da se nikoli ne smeje, da se zelo čudno obnaša, da je z njim »nekaj narobe«, da ga mučijo »paranoidne fantazije o zaroti« in »repetitivna kompulzija« (podobno kot alkoholike), da očitno halucinira in »vidi« reči, ki ne obstajajo (milijoni so volili ilegalno!, na moji inavguraciji je bilo več ljudi kot na Obamovi!, podnebne spremembe so potegavščina!), da ne razlikuje med realnostjo in fantazijami (Obama mi prisluškuje!), da je izgubil stik z realnostjo. Njegova samopodoba je pomembnejša od Amerike. Patološkega narcisa, pravi klinična psihologinja Julie Futrell, nič ne gane – niti protestni marš žensk niti dejstvo, da njegova politika ne deluje. Oh, in niti to, da Doomsday Clock, ura, s katero znanstveniki že 64 let merijo, koliko nas loči od globalne katastrofe, še nikoli ni bila bližje apokaliptični polnoči kot zdaj, po Trumpovi izvolitvi. Ohranjanje narcisove patološke samopodobe je pač najpomembnejša stvar na svetu.

Dr. John Gartner, psiholog, ki je dolgo predaval na prestižni Johns Hopkins School of Medicine, je sprožil spletno peticijo, ki terja Trumpovo odstranitev – ker je mentalno bolan in opravilno nesposoben. Podpisalo jo je že več kot 50.000 profijev, ki se ukvarjajo z mentalnim zdravjem. Goldwaterjevo pravilo očitno ne velja več – Trump je presegel Goldwaterja. Kot pravi Gartner: »Če bi vzel Diagnostični in statistični priročnik mentalnih motenj ter skušal kot Frankenstein ustvariti pošast najnevarnejšega in najdestruktivnejšega voditelja in bi lahko pri tem svobodno uporabil katerokoli kombinacijo diagnoz in simptomov, bi bil rezultat Trump.«

Bi moral psihiater Trumpa res osebno pregledati, da bi lahko podal diagnozo? Nehajte, pravi Gartner: »Bi se mi moral Trump zlagati v obraz, da bi vedel, da ves čas laže? Pa saj mi laže v obraz – vsak večer. Saj gledam TV!«

Dr. Robert Jay Lifton, nekdanji profesor psihiatrije na univerzi Yale, ki je veliko preučeval »maligno normalnost« (delaš se, da si normalen, pa nisi) in nacistične doktorje v Auschwitzu ( ja, doktorje »maligne normalnosti«), je rekel, da si živo predstavlja jutrišnje otroke, ki si v begunskem taborišču v ledenem Idahu pri ognju grejejo roke in sprašujejo svoje dedke: »Pa saj ste vedeli, da državo vodi nevaren človek – zakaj niste kaj rekli?«

Februarja, kmalu po inavguraciji, je 35 uglednih psihiatrov v New York Timesu objavilo odprto pismo o Trumpovem mentalnem stanju – stvar je preresna, da bi molčali, so rekli.

Reči je hotel: Goldwaterjevo pravilo ni absolutno. Obstaja namreč tudi Tarasoffovo pravilo, ki velja v 38 ameriških zveznih državah: če obstaja nevarnost, da bi lahko pacient koga huje prizadel, mora njegov doktor prelomiti poklicni molk ter posvariti potencialno žrtev ali poklicati policijo. Ali kot je reviji New York rekla dr. Bandy X. Lee, profesorica psihiatrije, ki je na univerzi Yale organizirala tisto kontroverzno konferenco: »Naša dolžnost je, da posvarimo pred voditeljem, ki ogroža zdravje in varnost naših pacientov.«

In številne študije, objavljene zadnje čase (New England Journal of Medicine, Southern Poverty Law Center, American Psychological Association ipd.), jasno kažejo, da Trump negativno vpliva na ameriško mentalno zdravje.

Nevarno lažniv

Prejšnji teden so v kongresu zaslišali Jamesa Comeyja, direktorja FBI, ki ga je Trump nedavno odstavil – menda zato, ker ni hotel ustaviti preiskave o nekdanjem svetovalcu za nacionalno varnost Michaelu Flynnu in njegovi povezanosti s Kremljem. Comey je na zaslišanju povedal, da je Trump od njega terjal zaobljubo lojalnosti, da mu je rekel, naj preiskavo ustavi, da ga je odstavil zato, ker je ni hotel ustaviti, da je lagal o FBI, da so se Rusi res vmešavali v predsedniške volitve (oh, in Trump mu je trikrat razlagal, zakaj je prepričan, da posnetki njegovega domnevnega forniciranja z ruskimi prostitutkami v Moskvi ne obstajajo), da ni nikoli izključeval možnosti, da predmet preiskave postane tudi sam Trump, da si je vse, kar sta govorila s Trumpom, zapisoval in dokumentiral, ker je slutil, da bo Trump potem lagal, in da upa, da obstajajo posnetki njegovih pogovorov s Trumpom.

Comeyjevo pričanje je bilo za Trumpa popolna katastrofa, še toliko bolj, ker je Washington Post razkril, da je Trump tudi od Dana Coatsa, direktorja Nacionalne obveščevalne službe, in Mika Pompea, direktorja Cie, terjal, naj preiskavo Flynna ustavita. A Trump je Trump: Comeyjevo pričanje je razglasil za svojo zmago – za kronski dokaz, da je nedolžen. Kar seveda pomeni, da se je psihiatrom še enkrat zlagal v obraz. Tokrat prek tvitov, kot običajno maničnih, lunatičnih in lažnivih. A po drugi strani: Trump laže celo o številu svojih sledilcev – polovica izmed njegovih 32 milijonov sledilcev je namreč lažnih, saj gre le za spletne robote, ki jih je Trump grandomansko nakupil, da bi ustvaril vtis priljubljenosti, pravi Newsweek.

Bo Trump razkril posnetke pogovorov s Comeyjem, kot terjajo kongresniki? To je približno tako, kot bi pričakovali, da bo razkril svojo davčno napoved ali pa sliko svojega mentalnega zdravja, ki mora biti res kritično, če pomislimo, da je, kot poroča revija Forbes, denar, ki naj bi šel v dobrodelne namene (za otroke z rakom!), z raznoraznimi triki speljal na svoj račun (Trump Organization). In to ne le enkrat – dvakrat!

Comeyjevo pričanje je potrdilo diagnoze ameriških psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov ter legitimiralo kršitev Goldwaterjevega pravila. Ko je pravosodno ministrstvo imenovalo posebnega preiskovalca, ki naj bi preiskal Trumpove povezave s Kremljem, je Trump takoj oznanil, da gre za »lov na čarovnice«, kar pa je bilo povsem v skladu z diagnozo njegovega mentalnega ustroja: medije, institucije, sodišča in znanstvenike, ki se ne strinjajo z njim, serijsko psuje ter jih razglaša za »sovražnike ljudstva«, »luzerje«, »izdajalce« in »fake news«. Zdaj pa je prek svojih odvetnikov še sporočil, da bo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja kar sam odstavil, če mu ne bo všeč.

No, Mueller mu že zdaj očitno ni všeč, navsezadnje, v svojo preiskovalno komisijo je imenoval Andrewa Weissmanna, nekdanjega tožilca, eksperta za preiskovanje mafije in korupcije, ki zna prekleto dobro »slediti denarju« (dolarjem in rubljem), kar seveda pomeni, da bo Mueller preiskavo zelo razširil, da potemtakem ne bo preiskoval le Trumpovih povezav z Rusi (da so imeli Trumpovi možje z rusko stranjo kopico stikov, da so Kremlju obljubljali quid pro quo odpravo embarga, da so Rusi med volitvami vdrli v volilne mašine in volilne baze ipd., je jasno), temveč tudi njegove povezave z mafijo in korupcijo. Teh povezav ne bo težko najti – Trumpove biografije, ki jih je že truma, so jih popisale do zadnjih detajlov.

In ko bo preiskava povezala vse te točke, Kremelj, mafijo, korupcijo, pranje denarja, ruske oligarhe, mešanje privatnih in državnih poslov (Mar-a-Lago, The Trump International Hotel ipd.), oviranje preiskave in pravice, prikrivanje in zlorabo oblasti, diagnoze psihiatrov morda sploh ne bodo več potrebne.

Afera Trumpgate je že zdaj večja od afere Watergate, pravi James Clapper, nekdanji direktor Nacionalne obveščevalne službe. In v normalnih okoliščinah bi moralo že zgolj Comeyjevo pričanje zadostovati za impeachment, toda okoliščine niso normalne – oba domova kongresa nadzirajo republikanci, ki pravijo, da gre le za nerodnosti politično neizkušenega predsednika ( ja, »novega obraza«).

Trump ni le trol, temveč zahodna verzija Kim Džong Una, saj izgleda kot pacient, ki so ga spustili na odprti oddelek, zdaj pa ne vedo, kako bi ga obvladovali.

Če bi bile okoliščine normalne, bi morali biti že v sklepni fazi tega političnega šova – impeachment v predstavniškem domu kongresa bi bil že mimo, Trumpa bi že odpoklicali in v senatu bi mu pod taktirko vrhovnega sodnika št. 1 že sodili, vsi senatorji z vrhovnimi sodniki vred pa bi nosili majice z napisom: »Lock him up!«

Nevarno dezinformiran

V Evropi s strahom pričakujemo vsake volitve. Joj, kaj če bodo na Nizozemskem izvolili populističnega ekstremista? O, niso ga – hvala bogu! Svet je rešen! Joj, kaj če bodo v Franciji izvolili populistično ekstremistko? O, niso je – hvala bogu! Svet je rešen! Joj, kaj pa Nemčija – kaj če bodo Nemci izvolili populistične ekstremiste? Toda največji populistični ekstremist sedi v Beli hiši. In kot pravi Conor Lynch (Salon), verjetno sliši glasove, jasno, v tujih jezikih, tako da jih ne razume dobro, a je prepričan, da se mu posmehujejo, kar pa ga tako jezi, da nenehno tvita, laže, psuje in grozi.

V Evropi po vsakem terorističnem napadu oznanijo: »Teroristi ne bodo spremenili našega načina življenja! Teroristi nas ne bodo spremenili!« Toda hkrati pustijo, da življenje in svet spreminja Trump, ki je očitno za to, da bi pokazal, da ni luzer, voljan uničiti svet.

Nedavno so zalivske države na čelu s Savdsko Arabijo prekinile vse diplomatske odnose s Katarjem. Izgnale so vse katarske državljane, Katar pa odrezale, osamile in blokirale. Turčija je Katarju odobrila pomoč vojske, iraška vojska se je premaknila na iraško-savdsko mejo, Zaliv pa se je na lepem znašel na robu nove vojne, navsezadnje, poteza zalivskih držav je izgledala kot vojna napoved. Vse to je bila kakopak posledica Trumpove norosti, alias »nerodnosti politično neizkušenega predsednika« – ko je bil na turneji po Zalivu, je Savdski Arabiji obljubil za 110 milijard dolarjev orožja (pri čemer ne kaže spregledati, da so savdski lobisti v Trumpovem hotelu v Washingtonu zapravili 270.000 dolarjev). In Savdska Arabija se je začela takoj obnašati tako, kot da ga je že kupila. Trump je res nevaren.

A norost se tu še ne konča. Ko je Savdska Arabija sporočila, da Katar podpira terorizem, in zahtevala, da takoj prekine vse odnose z Iranom, ki da prav tako podpira terorizem, je Trump s tviti prikimal. Očitno mu ni nihče povedal, da je največja sponzorka terorizma prav Savdska Arabija, da so bili skoraj vsi teroristi, ki so 11. septembra 2001 napadli Svetovni trgovinski center in Pentagon, savdski državljani, da so bili teroristi, ki so razstrelili Pariz in Manchester, suniti, da so v tem stoletju 95 odstotkov vseh žrtev terorističnih napadov povzročili sunitski teroristi in da je Islamska država sunitska, Katar in Iran pa sta šiitska. Trump je smrtno nevarno dezinformiran.

Še huje: takoj po Trumpovem tvitu, da naj Katar prekine odnose z Iranom, so teroristi Islamske države napadli Teheran in pobili 12 oseb, tako da smo čakali le še na tvit, v katerem bo Trump prevzel odgovornost za teroristični napad. Toda ko je po napadu tvitnil, da »države, ki sponzorirajo terorizem, tvegajo, da bodo postale žrtve zla, ki ga promovirajo«, je storil natanko to. Nekaj takega je po napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon sporočil Osama bin Laden, le da ni poslal tvita, temveč videokaseto. Ja, Trump je smrtno nevaren.

Toda ko je Trump brezmejno hvalil in slavil zalivske države, ki so prekinile vse odnose s Katarjem, menda sploh ni vedel, pravi TV-mreža MSNBC, da ima Amerika v Katarju 11.000 vojakov in da je katarska baza Al Udeid glavna ameriška odskočna deska za boj proti Islamski državi.

Nič, ko bo preiskava Kremelj, mafijo, korupcijo, oviranje preiskave in pravice, prikrivanje in zlorabo oblasti povezala še s Trumpovo totalno nekompetentnostjo, diagnoze psihiatrov definitivno ne bodo več potrebne. Leta 2014, ko je psoval predsednika Obamo, ki da naj ne bi bil rojen v Ameriki, je tvitnil: »Ali lahko predsednika odpokličejo zaradi nekompetentnosti?« Za predsednika je menda – vsaj tako so špekulirali med predvolilno kampanjo – kandidiral le zato, ker je bil že precej v letih in se je bal, da ga bodo po smrti vsi takoj pozabili. Zdaj pa očitno ne skuša poskrbeti le za to, da ga ne bi pozabili, temveč tudi za to, da ga ne bo imel kdo pozabiti – da se bo torej svet z njim končal. A po drugi strani: psihiatri od človeka, ki je prepričan, da se je svet z njim začel, česa drugega niti ne bi mogli pričakovati.

Zdaj so Melanio preselili v Belo hišo. Kaj vse počnejo, da bi preprečili konec sveta.