Film / Višja prestava

zadržan

Za prgišče dolarjev.

Pierre Morel, režiser Ugrabljene, je produciral tale francoski dirkaški ringelšpil, ki se začne kot izbrisani prizor iz Hitrih in drznih. Brata, Foster (no, polbrata, »brothers from another mother«), adrenalinska frika, hitra in drzna šoferja (da ne rečem pilota), med divjo vožnjo ob krštvi vseh zakonov gravitacije, termodinamike in filmske verjetnosti naskočita tovornjak, ki prevaža neprecenljivega oldtimerja, bugattija letnik ‘37, in ga – logično – suneta, toda kot se kmalu izkaže, ga suneta vsemogočnemu marsejskemu gangsterju (Simon Abkarian), posesivnemu zbiralcu oldtimerjev, tako rekoč kompletistu, ki bi ju ubil (da bi poantiral svojo moč, ubije svojega pribočnika), če se mu ne bi zazdelo, da bi lahko njun nenadjebljivi savoir-faire uporabil proti svojemu velikemu tekmecu (Clemens Schick), berlinskemu gangsterju, prav tako brutalnemu in sociopatskemu kot on.

Marsejski gangster je prilezel s socialnega dna (lumpen), berlinski pa s socialnega vrha (elita), a nikar ne mislite, da je v ospredju razredno maščevanje – ne, kje neki, razredno maščevanje je tu le tekmovanje v zbiranju dragih avtomobilov. Kdo jih ima več! Razredno maščevanje bi bilo ravno nasprotno: tekmovanje v tem, kdo jih več razbije in uniči. A tudi to ni v ospredju. V ospredju je namreč impersonator Clinta Eastwooda, ki obtiči med dvema ošabnima, pohlepnima klanoma – kot Clint Eastwood v Leonejevem vesternu Za prgišče dolarjev. Enega izmed bratov namreč igra Scott Eastwood, Clintov sin. In Scott dela vse, da bi vizualno in vokalno spominjal na mladega Clinta. Pričesko so mu ukrojili po Možu-brez-imena. Glas tudi. Kar pa ne pomaga. In iskreno rečeno, ves asfaltni, transporterski direndaj – dirka z motorji, drsenje pod tovornjakom, dirka v prometni konici, dirka med scenskimi skalami, dirka čez most, ki se ruši ipd. – tudi ne. Clint, ki je kasneje prav tako rad dirkal in razbijal avtomobile, je imel precej boljšega režiserja. Višja prestava, B-film, ki se ne pretvarja, da je to, kar ni, izgleda retro kul – nekako tako kot produkcije Luca Bessona, ki jih itak brez dlake na jeziku impersonira.