TV komentar / Čas kislih nasmehov

Preden zaplujemo v televizijsko poletno mrtvilo, se še enkrat ozrimo v preteklo sezono. Priznati moramo, veliko smo se smejali. Se spomnite Slavka Bobovnika, očeta naroda, ki je, kot mu je v navadi, ko govori kaj posebej žgočega, počasi zlogoval vprašanje o tem, ali sploh pišemo na slovenske tipkovnice? Ali pa tistega, ko je Uroš Slak, oče vseh senzacij, v enem najočitnejših poskusov medijskega linča Zdenko Čebašek Travnik histerično spraševal, ali bo odstopila, ter mežikal s svojimi sinjimi očmi? Ali pa, ko je Irena Joveva, ki jo je kljub solidnim temeljem Popova medijska šola izmojstrila v histeriji, morilca Olovca, ki so ga spremljali s sodišča v avto in se je branil z molkom, kričavo vprašala, zakaj se brani z molkom, in čakala odgovor? Pa ko je večni Mario na Emi v slovenščino prevajal, kar je govoril hrvaški pevec Tony Cetinski, čeprav je ta v resnici govoril slovensko?