Vlak senc: Obzornik 63

Podvozje filma.

Kar pogleda film, se slej ko prej spremeni v revščino, ki pa je sam film potem ne vidi več. Tako bi lahko rezimirali najnovejši obzornik, Vlak senc, polurni esej Obzorniške fronte (Nika Autor itd.), ki je obenem tudi del slovenskega paviljona na 57. Beneškem bienalu. Najprej pokaže telefonski posnetek podvozja vlaka, selfie »slepega potnika«, begunca (na vlaku Beograd-Ljubljana), potem pa nas popelje skozi filmsko zgodovino, ki je pripeljala do tega »posnetka brez filmske zgodovine«. A po drugi strani: že začelo se je slabo – ko so ljudje gledali vlak, ki v filmu bratov Lumière pripelje na postajo (in iz ozadja »bušne« v ospredje), naj bi si zakrivali oči in celo bežali iz dvoran. Pazi, treščil bo vate! V filmskem prihodu vlaka je bilo nekaj varljivega, nedomačnega, grozljivega – filmski prihod vlaka je bil horror. So se gledalci ustrašili vlaka – ali filmske podobe vlaka?

Vseeno – film in vlak sta se itak sprijela. Vlak namreč ni spremenil le ekonomije, temveč tudi način gledanja (pogled skozi okno vlaka je bil videti kot pogled na filmsko platno), poleg tega pa je ustvaril še anonimne množice, podobne velemestnim, in slepega potnika, begunca/ deklasiranca/obupanca iz podvozja, tega, ki vedno ostane zunaj (zanj je podvozje! v srečo lahko le kuka!), ki noče, da se ga vidi, in ki se ga res ne vidi, saj tja dol, na »prizorišče groze in grozljivega«, nikoli nihče ne pogleda. Nič čudnega, da so v filmih podvozje vlaka najprej odkrili komiki. Obstajali so vlaki upanja, od ruskega kino-vlaka do jugoslovanskih vlakov bratstva in enotnosti in gastarbajterskih posebnih vlakov, ki so ljudi odreševali revščine ter jih približevali sreči, toda sam film je ostal le nadarjen otrok, ki veliko obljublja, a premalo pokaže (in vedno preveč skriva), še toliko bolj zdaj, ko so »svobodne le še podobe, ki kultivirajo barbarstvo.« (Kinoteka & izbrane lokacije, kmalu tudi YouTube)