Film / Valerian in mesto tisočerih planetov

za

Iluminacije.

Ko se ob Bowiejevem štiklu Space Oddity odvrti kratka zgodovina bližnjih srečanj tretje in četrte vrste, se znajdemo v globoki prihodnosti (2740), v zelo oddaljeni galaksiji, kjer imata Valerian (Dane DeHaan) in Laureline (Cara Delevingne) – zvezna agenta, koketna partnerja, polemična ljubimca, nesojena zakonca – veliko dela. Nekdo je uničil sanjski, rajski planet Mül (z miroljubnimi androginičnimi Silfi vred), najti morata zadnji primerek kuščarske vrste (»Konverter«), ki replicira vse, kar požre, Alphi – nebeškemu multikulti metropolisu tisočerih planetov – grozi apokaliptična radiacija, komandanta Filitta (Clive Owen) pa so ugrabili. Z eno besedo: rešiti morata vesolje. Nič posebnega boste rekli – to smo zadnja leta videli v tisočerih filmih. Trik je v tem, da rešujeta vesolje, ki ga je res vredno rešiti. Ko smo se ravno naveličali vizualnega direndaja, s katerim nas skušajo zadnja leta impresionirati holivudski spektakli, recimo Marvelove superprodukcije, je prišel Luc Besson in ves ta upehani, generični vizualni direndaj ponižal – film Valerian in mesto tisočerih planetov je umetnina iluzionizma.

Besson, ki pokaže, kaj zmore film, je tako inovativen, tako igriv in tako vizionarski kot nekoč – ob vznožju filmske zgodovine – njegov rojak Georges Méliès. Orjaškega turističnega bazarja, ki hkrati obstaja v dveh kalejdoskopskih dimenzijah, ne more preglasiti niti »glamapodna« Rihanna, kraljica rdeče cone, pa četudi spreminja obliko. Pištola tu ni le pištola, metulj ni le metulj in sluz ni le sluz. Celo biseri niso le biseri. Meduze berejo misli, alieni pa so res teatri drugačnosti. Za strip Valérian et Laureline (1967), po katerem je posnet Valerian, pravijo, da je navdihnil Lucasovo Vojno zvezd. Za Valeriana pa bi lahko rekli, da ga je vizualno navdihnila Vojna zvezd, a vizualno so ga navdihnili tudi Iztrebljevalec, Popolni spomin, John Carter, 12 opic in Avatar, če Petega elementa – via Besson – niti ne omenjamo. Toda to je tako, kot če bi rekli, da je Tarantinove Neslavne barabe navdihnil Castellarijev film Pet zaznamovanih. In Valerian, v katerem se svetovi odpirajo v hvalnice grotesknosti, bi bil še boljši, če bi bil nem.