Homoseksualci in drugi perverzneži

V času kislih kumaric je bila že nevemkaterič, tokrat v Mladini, priobčena kritika zgleda rabe homoseksualci, ekshibicionisti in drugi spolni perverzneži, ki ga najdemo v slovarskem sestavku perverznež prve izdaje SSKJ. Da, res je bil leta 1976, ko je izšla prva knjiga tega slovarja, natisnjen zgled rabe, ki je odseval odnos tedanje družbe do homoseksualnosti. Vsi vemo, da je inkriminirani zgled rabe povsem normalen otrok svojega časa, kar je v sestavku celo na neki način zapisano. A pisec besedila je ob tem zagrešil nekaj težjih napak, kot je npr. ta, ko navede, da se homoseksualnost v prvi izdaji SSKJ definira kot perverzija. To preprosto ni res. Homoseksualnost je tako v prvi kot drugi izdaji SSKJ razložena kot spolna nagnjenost do oseb istega spola, kar je še danes točna in korektna razlaga. O tem, kako je homoseksualnost dejansko razložena v slovarju, se lahko vsakdo prepriča na slovarskem portalu www.fran.si, lahko pa tudi odpre prvo ali drugo tiskano izdajo SSKJ. Negodovanje nad dejstvom, da druga izdaja SSKJ na slovarskem portalu Fran še ni prosto dostopna, pa je leta 2017 vsaj nenavadno, saj je vsaj v jezikoslovnih krogih splošno znano, da smo oktobra 2014 javno obljubili njeno prosto objavo do konca letošnjega leta. Verjetno ni naključje, da je bilo zadnje časopisno grajanje slovarskih opisov s področja spolnosti ravno pred tremi leti, tik pred izidom druge izdaje SSKJ, ko se je v jezikoslovnih krogih že vedelo, da bodo te slovarske vsebine še posebej pozorno prenovljene.

In zakaj bo druga izdaja SSKJ prosto dostopna na Franu šele tri leta po hkratnem izidu tiskane in imetnikom te dostopne spletne izdaje? Preprosto zato, ker je prenovo starega SSKJ sofinancirala Cankarjeva založba, ki je svoje interese zaščitila s triletnim odlogom prostega dostopa do spletne objave. Na Inštitutu za slovenski jezik smo se zavedali, da je treba prvotno izdajo SSKJ vsaj v najbolj perečih posameznostih posodobiti in dopolniti. Ker v ta namen od javnih financerjev nismo prejeli ustreznih sredstev, smo se povezali z omenjeno založbo, ki je prisluhnila našim potrebam. Prepričan sem, da bi javni financerji tudi za prenovo SSKJ našli dovolj denarja in s tem omogočili njegovo takojšnjo prosto dostopnost, če ne bi stotisočev evrov vrgli skozi okno za nikomur potrebne in mrtvorojene spletne portale, kakršen je npr. Slovenski terminološki portal. Mimogrede, ali veste, da za izgradnjo portala www.fran.si, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki dnevno beleži 30.000 obiskov, država še ni primaknila niti enega namenskega evra? Sredstva za izgradnjo tega splošno uporabnega in večkrat nagrajenega portala, ki dosegajo le petino zneska, ki smo ga davkoplačevalci namenili za neuporabni Slovenski terminološki portal, sta zagotovila uprava ZRC SAZU in sodelovanje s Cankarjevo založbo.

Izmed več netočnosti, objavljenih v obravnavanem sestavku, bi opozoril samo še na eno. Druga izdaja SSKJ ni projekt Mladinske knjige in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot se je zapisalo avtorju sestavka, temveč projekt Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, točneje njegovega Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, in Cankarjeve založbe.

Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo občutek, da se s takimi opozarjanji na skoraj pol stoletja stare formulacije skuša samo umetno vzdrževati spore in slabo voljo med slovenisti prav tam, kjer bi morali najbolj sodelovati. Hudo nam je, da to počnejo celo z izrabo ranljivih družbenih skupin, do katerih smo na Inštitutu v zadnjem času še posebej pozorni. O družbeni odgovornosti slovaropiscev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU se lahko vsakdo prepriča iz Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika, druge izdaje SSKJ in preostalih naših slovarskih in drugačnih del, tudi iz eSSKJ, ki kot rastoči slovar nastaja po najsodobnejših slovaropisnih metodah in standardih in je seveda prav tako prosto dostopen na portalu Fran.