Uvodnik / Grega Repovž: Čustva

Milojka Kolar Celarc je ministrica resorja, znotraj katerega se sicer ne obrne največ sredstev, se jih pa skozi javne razpise in sistem financiranja zdravstva razdeli največ. Lobiji so izredno močni in politične stranke ter mediji so izrazito prepredeni s temi interesi – ne nazadnje tudi Mladina in z njo povezana podjetja dobivajo po glavi zato, ker Mladina izmed vseh medijev v državi praktično edina zagovarja, da je treba demontirati lažni zavarovalniški sistem (tako imenovano dodatno zavarovanje). To je namreč dejansko le obvod javnega denarja, od katerega si posredniki – tri zavarovalnice – že desetletja vzamejo vsako leto svoj odstotek, saj plačila in pogajanja na strateški in odločevalni ravni vodi zavod za zdravstveno zavarovanje. Njim je prepuščena le smetana, nanje ne padajo nobena resna tveganja.

A velja biti še natančnejši: pri celotni zadevi »zdravstvene zavarovalnice« ne gre zgolj za denar, ki si ga zavarovalnice obračunajo v obliki dobička in stroškov, ampak gre za celoten denar, ki ga vrtijo zavarovalnice in ga morajo kot zavarovalnice vlagati v naložbe doma in v tujini. Samo Vzajemna je imela v lanskem letu za več kot 260 milijonov prihodkov od premij (ta denar dejansko le prenakazuje v zdravstvo, seveda pa vmes denar ne stoji na njenem računu), hkrati ima v skladu z zavarovalniško zakonodajo ves čas za več kot sto milijonov evrov naložb – kar pomeni, da nastopa tudi kot pomembna in vplivna naložbenica na trgu, da je njen posredni vpliv zelo velik. A ne gre le za Vzajemno: gre za celoten spekter zasebnih interesov, ki so z uspešnimi lobiranji pri prejšnjih ministrih popolnoma zmaličili zdravstveni sistem. Še popolnoma vsi ministri so se zlomili pod pritiski teh lobijev, predvsem pa so tem lobijem popustile politične stranke, ki jih podjetja na področju zdravstva ves čas »razumejo«.

In ker je v zdravstvu res veliko narobe in veliko ljudi na robu (obupa), je ministrica, ki ji doslej še ni uspelo narediti res velikih premikov – in ji to tudi ne bo uspelo, če bo političnim strankam, začenši z vladno DeSUS, še naprej uspevalo blokirati spremembe –, seveda ves čas primerna tarča. Ker v zdravstvu je res mnogo narobe. A ne zato, ker je politike v njej preveč, ampak ker je bilo zdravstvo kot dejavnost tej državi dejansko ugrabljeno. Neverjetno je, kako se za vsako bolnišnico, v kateri se odkrijejo nepravilnosti – in te se znajdejo v javnosti vedno ravno v točki, ko naj bi prišlo do zakonodajnih premikov –, kot krivec vedno znova najde ravno ministrica oziroma vlada, ki ima zgolj delni vpliv na izbiro direktorjev in na upravljanje samo. Mar nam ne pove vsega podatek, da niti en minister, celo ne glede na politične barve, doslej ni mogel izpeljati nobenega resnega premika, niti eno področje ni bilo reformirano ali resno spremenjeno, da so ne nazadnje ministri odstopali po nekaj dneh (in po nekaj mesecih) z jasnim sporočilom, da so lobiji premočni, da bi lahko kaj premaknili.

Ne trdimo, da je Milojka Kolar Celarc pripravila res izjemne spremembe ali da je izjemna ministrica. Ne, je zgolj še ena v seriji zdravstvenih ministrov, ki so jo blokirali in jo že ves čas blokirajo. Pri čemer se sicer nasprotujoči interesi vedno znova združijo, ker vedo, da je vsakič, ko jim uspe doseči, da je minister politično šibkejši, njihova finančna stabilnost zagotovljena.

Ne trdimo, da je Milojka Kolar Celarc pripravila res izjemne spremembe ali da je izjemna ministrica. Ne, je zgolj še ena v seriji zdravstvenih ministrov, ki so jo blokirali in jo že ves čas blokirajo. Pri čemer se sicer nasprotujoči interesi vedno znova združijo, ker vedo, da je vsakič, ko jim uspe doseči, da je minister politično šibkejši, njihova finančna stabilnost zagotovljena. In to velja za vse igralce v zdravstvu, od dobaviteljev do javnih zavodov in zasebnikov ter seveda zavarovalnic, ki so zgolj na koncu te verige. Vsem pa pridejo prav bolniki in svojci v stiski, zdravniki in drugi zdravstveni uslužbenci, ki so enkrat dobri in drugič zli. Zdravniki tako v teh zgodbah enkrat pridejo prav, da kažemo na njihovo požrtvovalnost (in grozen sistem), drugič, ko je treba zdravstveno ministrstvo naskočiti z druge strani, da so pač tisti pogoltneži, ki dejansko spijo v službi in vlečejo mastne plače (spet dokaz, kako grozen je sistem). Pri čemer del zgodbe vedno znova celo drži – kar bi moral biti dokaz nujnosti sprememb, ne pa njihove blokade.

A prav za to gre: ves čas so v razpravo o financiranju zdravstva vpletena čustva – in sicer čustva državljanov. Tako lahko nas je aktivirati, tako lahko je manipulirati z nami, ker je to tako občutljivo področje, ker vključuje naše strahove, sočutje, preračunljivost, vse najboljše in najslabše, kar je v človeku. Zato se velja pred drugo interpelacijo zoper Kolar Celarčevo predvsem nasloniti nazaj in opazovati – od kod bo priletelo, kdo bo odigral to vlogo, zlasti ko gre za politike. Ni namreč izključeno, da bodo zdravstveni lobiji slavili še eno zmago, da jim bo uspelo odstaviti še enega ministra, tokrat ministrico. Ob tem pa se velja spomniti, da so ameriškega Donalda Trumpa množično volili prav tisti, za katere mu je najmanj mar, a je znal s svojo rasistično kampanjo aktivirati njihova čustva. Dejansko gre za zelo podoben primer: žalostno bo, če se bo ljudem, ki jih bo to najbolj prizadelo, zdelo, da je to tudi njihova zmaga, samo zato, ker je tako lahko vzbuditi njihova čustva, ko gre za zdravje.