Film / Marie-Francine

proti

Chef.

Marie-Francine (Valérie Lemercier) je mati, žena in znanstvenica. Vse je okej, dokler ji mož (Denis Podalydès) ne reče, da ji mora nujno nekaj povedati. »Upam, da ni kaj hudega,« dahne Marie-Francine. Da ni umrl kateri od njunih otrok? Ne, le mož si je našel mlajšo. Hvala bogu! Vi si oddahnete, Marie-Francine pa ostane brez vsega – brez moža, brez stanovanja in brez službe. In ker ne more najeti stanovanja, pristane pri starših. Kar naj bi bilo komično – pri petdesetih spet pri ateku in mamiki! A to, kar je videti kot komedija krize srednjih let, je dejansko komedija ženskega ponižanja.

Da bi namreč ustvarili komično situacijo, je treba ponižati žensko – in to povsem, navsezadnje, ko se Marie-Francine preseli k staršem, je to znak njene infantilizacije, njene nezrelosti in nedoraslosti, ja, njene otročjosti. Ženska je otrok! Kar pomeni, da mora Marie-Francine – prodajalka lažnih cigaret (elektronskih), ki začne kaditi prave cigarete – šele postati ženska. In da bi lažje postala ženska, jo romantično zapletejo z Miguelom (Patrick Timsit), ki je kuhar, toda kuharja – resda šarmantnega in pozornega – ne dobi zato, da ji bo kuhal, ampak verjetno zato, da jo bo naučil kuhati. Miguel bo njen chef. Ergo: če hoče ženska odrasti, potrebuje chefa. To, da je bila znanstvenica (da je imela torej kariero), je bilo očitno pogubno.