Small but dangers, umetniški tandem

Small but dangers sta Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči. Oba sta kreativna že od otroških nog, a sprva ni kazalo, da ju bo zaneslo v umetniške vode. Ona prihaja iz Cerknega in šolala se je za gostinko, on pa je v Škofji Loki gulil klopi strojne šole. Pa vendar ju je pot nato vodila na Visoko šolo za risanje in slikanje, kjer sta se spoznala in postala par, takoj po diplomi pa sta začela sodelovati tudi kot umetnika. Prvo skupno razstavo sta v mladinskem klubu CMAK v Cerknem postavila leta 2004 in od takrat sta Small but dangers, na kratko Sbd. Ime ne pomeni nič, je pa parafraza izraza »majhen, a silen« (»sitan, ali dinamitan«).

V Cerknem sta si ustvarila dom. Mateja je kmalu po vrnitvi v domači kraj z bratom odprla gostilno, a v treh letih kuhanja je pogrešala ustvarjanje. Gostilno so tako zaprli, Sbd pa je ostal v Cerknem, predvsem zaradi kluba CMAK, saj je bila Mateja leta 1997 med njegovimi soustanovitelji, kasneje so s somišljeniki odprli še ateljeje in galerijo. Sbd je danes razpet med Ljubljano in Cerknim. Projekte delata v Ljubljani, ustvarjata pa v Cerknem. Tam jima je najbolj v veselje družba podobno mislečih kolegov. Kraj jima ponuja tudi distanco do centra, fizično in mentalno.

A vrnimo se v preteklost: po zaprtju gostilne je Mateja Sbd-jeve slike nekega dne odpeljala v Ljubljano. V Galeriji Equrna so jo zavrnili, češ da niso dovolj trendi, v Hestu so jih sicer vzeli v prodajo, a na zadnji polici. Besna in razočarana se je odpravila še v Šentvid, kjer sta takrat delovala Center in galerija P74, in njun vodja, umetnik Tadej Pogačar, je izrekel drugačno sodbo: dela so se mu zdela zanimiva, celo zelo dobra. Slike je obdržal v galeriji in čez leto dni sta bila že nominirana za nagrado Skupine OHO, namenjeno mladim umetnikom. Vse odtlej P74 njuna dela uspešno predstavlja na mednarodnih sejmih sodobne umetnosti in jih prodaja, vključuje jih tudi v razstavne projekte.

Toda zgolj z zaslužkom od prodaje umetnin ne bi mogla preživeti. K sreči na dodatne službe gledata kot na nekaj, kar jima pomaga ohranjati distanco do umetnosti. Simon je denar služil s scenografijo za reklame, a veliko raje ima poučevanje likovnega pouka, zato se je vpisal na magistrski študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leto dni je študiral, leto dni pa sta oba preživela na študijski izmenjavi v Novem Sadu.

Pravita, da je delo v tandemu veliko bolj naporno od samostojnega. Terja tudi ogromno komunikacije. Nekatere stvari, predvsem performanse, snujeta skupaj. Slikata pa nikdar skupaj, ustvarjata vsak zase, potem pa za vsako sliko posebej skupaj presodita, ali je primerna za razstavo. Z vsakim delom, ki ga spustita v svet, morata biti popolnoma zadovoljna oba. Tako nikdar ni jasno, katera dela bosta na koncu razstavila. Sicer pa njuna dela nastajajo v vrsti medijev, ob slikah in performansih so tu še kolaži, objekti in multipli. Dela se pogosto vrtijo okrog jezika, ki ga uporabljata na nenavadne načine, z njim manipulirata in mu s tem na neki način vladata. V umetnosti se jima zdi pomemben humor, njun vzor je Mladen Stropnik, pa Alenka Pirman.

Pred leti sta spoznala Koljo Saksido in našla sta se v scenografiji za njegovo stop-motion animirano serijo Koyaa, nato pa sta se za stop-motion animacijo tudi specializirala. To delo sicer ni avtorsko, a ker so ekipe majhne, je veliko prostora za kreativnost in prehajanje vlog. Mateja je sodelovala pri scenografiji za mednarodno uspešnico Špele Čadež Boles, pa pri napovedniku za ameriško TV-serijo Oranžna je nova črna (Orange is the New Black), skupaj sta ustvarila scenografijo za Slovo Leona Vidmarja.

Ne domišljata si, da vesta, čemu naj umetnost služi, a menita, da ima vendarle ogromno moč, saj ves čas spreminja načine, kako mislimo in gledamo. Pa vendar, razmišljata, imajo umetniki majhno realno moč, veliko manjšo od zbirateljev umetnin in muzejev, ki odločajo, kaj bo ostalo in kaj bo morda prepuščeno pozabi. Kljub vsemu jima gre v svetu umetnosti dobro. Leta 2017 je Simon za delo Sbd prejel nagrado OHO, pripravila sta samostojni razstavi v ljubljanski Galeriji Škuc in na zagrebškem Institutu za suvremenu umjetnost, leto prej sta v rezidenčnem programu MGLC ustvarila serijo grafik Thin Line, leta 2015 pa prejela posebno povabilo za nagrado Essl in drugo nagrado na natečaju Emzin za serijo Slike, ki sta jo ustvarila z Matijo Brumnom.

Leta 2015 sta praznovala tudi deset let dela v tandemu. Počasi se približujeta petnajstletnici. Še vedno sodelujeta s P74 in zadovoljna sta, da se lahko posvečata ustvarjanju, s poslom pa se v njunem imenu ukvarja galerija. Vseeno pa je, pravi Simon, »za umetnika dobro, da obišče kak sejem umetnosti, ker tako lahko vidi tudi njen grši obraz«.