Razbito ogledalo

»Poezije ne pišemo in je ne beremo, ker je všečna. Beremo in pišemo jo zato, ker smo ljudje, ker pripadamo človeštvu.«
– Robin Williams v filmu Društvo mrtvih pesnikov

V resnici so idealna tarča. Nerazumljivi in nerazumljeni. Kompleksni in zahtevni. Provokativni in nadležni. Brez želje po ugajanju množicam. Mešalci megle. Zgube, ki bi rade proračunski denar. Naš denar. Zajebavajo se, afne guncajo, medtem ko pošteni ljudje garajo za minimalca, oziroma če so srečni, za tisočaka. Ob vsaki priložnosti, na odru, na slikah, v zgodbah, bodo razvlekli tisto rezilno žico in nas z njo veselo jebali v glavo, potem ko so to isto, že neštetokrat, naredili s temi prekletimi izbrisanimi in njihovimi zgodbami. Kolikokrat lahko človek še posluša, gleda in bere o posledicah izbrisa? O vsem tistem strahu in tesnobi v zaprtih malih stanovanjih. O razpadu družin in o nepovratni izgubi let, izgubi življenj. In o beguncih? Znova in znova nam jih nabijajo na nos, da bi nas prikazali nestrpne, ozke pameti in ozkega srca. Trgajo zastavo, zažgali bi jo, Hrvatom bi jo podarili, v telesne odprtine bi si jo stlačili, samo da bi nas razžalili. Nas vznemirili, prizadeli naša domovinska čustva, razgalili naše malomeščanstvo in provincialnost, našo dvoličnost in servilnost do velikih. Iz vere bi se norčevali. Naše in tiste druge. In vse to za naš denar.

Svobodni umetniki. Neodvisna kultura.

Psovki, ki samo pridobivata zagon. Čeprav se jim morda zdi, da so oni tisti, ki lovijo in napadajo, da je vladajoča politika, predvsem minister za kulturo, tista oziroma tisti, ki beži in se skriva pred njimi, pred njihovim upravičenim besom, so zelo verjetno v zmoti in so prav oni sami tisti, na katere se pripravlja lov. Lov večine, ki je prišla na okus, žal pa ne tudi do okusa. Ravno prav malo jih je, umetnikov, in ravno prav drugačni so od večine, da lahko namesto ali pa poleg beguncev za potrebe predvolilne pomladi odigrajo vlogo sovražnega Drugega, ki ga politika, kot izpostava vladajoče neoliberalne ideologije, vedno znova potrebuje in tudi vedno znova vzpostavlja. Reakcija večine na tako vzpostavljenega Drugega je popolnoma predvidljiva. V risoromanu Brodeckovo poročilo je citat, ki to reakcijo zelo natančno opiše: »Ta človek je bil ogledalo … vsakega je soočil z resnico lastne podobe … Nekateri ne prenesejo, da se v očeh tujca vidijo taki, goli in sramotno resnični … Včasih raje razbijejo ogledalo.« Prav umetniki z intelektualnostjo, kompleksnostjo, kritičnostjo in provokacijo nastavljajo družbi ogledalo, v katerem se vsi skupaj lahko vidimo natanko takšni, kakršni smo v resnici. Podoba, ki jo vidimo v ogledalu, nam očitno ni preveč všeč. To se vidi iz večinskih reakcij na v medijih v zadnjem času izpostavljene predstavnike neodvisne umetniške scene, ki so bili deležni vseh možnih zaničevalnih in agresivnih komentarjev. Tako Janez Janša zaradi demonstrativnega slačenja v Studiu city kot Dragan Živadinov zaradi referenduma o prodaji ali zažigu edine slovenske zastave, ki je potovala v vesolje in nazaj, kot, ne nazadnje, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič zaradi devet let stare fotografije z razrezano slovensko zastavo, ovito okrog nosečniškega trebuha. Agresivna govorica je izraz notranje zadrege, ki pa ne izhaja zgolj iz domnevno prizadetega domoljubja, veliko več ima opraviti z zavedanjem lastne intelektualne zamejenosti. Ob gledanju katerekoli scenske uprizoritve, poslušanju glasbe ali pa branju tekstov sodobne umetniške neodvisne produkcije nas bo večina, prej ali slej, prišla do točke nerazumevanja. Omikana manjšina si bo to tiho priznala, sprejela intelektualni izziv in se trudila razumeti več in bolje, glasni pa bodo na lastnem nerazumevanju, ki bi se ga še nedavno sramovali, zgradili pravico, da zaničevalno pljunejo po umetnikih in po njihovem delu. Da razbijejo to ogledalo, v katerem so sami videti tako neumno.

Vladajoči, neoliberalni ideologiji tako preostane le še dodati tisto, vedno isto, preprosto naracijo: »Ljudje, Oni hočejo vaš denar!«, pri čemer so Oni enkrat begunci, drugič brezposelni, pa revni zaposleni, tudi javni uslužbenci, kdorkoli skratka, ki bi si drznil zahtevati – še. Namesto »še« jih bodo kot v kakšni upodobitvi Oliverja Twista dobili po prstih, namesto s palico, z očitkom, da si želijo tujega denarja. Pa si ga res? Svoboda umetniškega ustvarjanja je z določbo 56. člena Ustave Republike Slovenije vgrajena v sam temelj te družbe in države. Tako kot temeljne človekove pravice. Tako kot izobraževanje. Tako kot zdravstveno varstvo. Tako kot socialna varnost. Temeljni kamni. Infrastruktura človeka vrednega življenja, ki jo mora zagotavljati država, s proračunskimi sredstvi. In tudi jo, a v skladu z neoliberalno paradigmo, vedno bolj škrto, mačehovsko. Če je bilo pred osmimi leti za kulturo na voljo skoraj 50 milijonov evrov več kot letos, potem je edino logično ugotoviti, da so kulturi, v vmesnem obdobju, njen denar vztrajno jemali v korist nekih drugih prioritet in je resnica ravno nasprotna od oglaševane: nekdo drug – dobro vemo, kdo: finančni sektor katerega luknja se je krpala – je vzel in v osmih letih zapravil pol milijarde kulturniškega denarja in sedaj, ko ga kulturniki, umetniki, zahtevajo nazaj, vpije: »Glejte jih, moj/ naš denar hočejo!« Nočejo ga. Svojega hočejo.