Prostori zdrav(ljen)ja

Zdravje je v Sloveniji ena največjih vrednot in vedno priljubljena medijska tema, pomembna je tudi na področju arhitekture in urbanizma. Po eni strani glede zagotavljanja ustreznih bivanjskih razmer, ki lahko preprečijo razvoj mnogih bolezni, po drugi pa glede takega oblikovanja prostorov zdravstvenih domov in bolnišnic, ki bi kar najbolj pripomoglo k optimalnemu poteku procesa zdravljenja. Prav bolnišnične stavbe so za arhitekte ena najzahtevnejših nalog, saj je v njih treba uskladiti kompleksne funkcionalne in tehnične potrebe sodobnih zdravstvenih postopkov in jih racionalno medsebojno organizirati, pri tem pa se ne sme pozabiti na bolnikovo dojemanje prostora, ki nedvomno vpliva na njegovo psihofizično stanje.

Zasnove bolnišničnih stavb so se v preteklosti spreminjale skupaj z razvojem medicine. V prvih bolnišnicah, pogosto samostanskih ustanovah, so zdravili predvsem nalezljive bolezni, kot sta tuberkuloza in kolera, pa tudi poškodbe, dobljene v nekdaj zelo pogostih vojaških spopadih. Ker sta bila medicinsko in farmakološko znanje in tehnologija še pred dobrim stoletjem v primerjavi z današnjim časom nadvse omejena, je zdravljenje temeljilo predvsem na počitku in vsaj nekoliko boljših higienskih razmerah, kot so jih bili pacienti deležni v vsakdanjem okolju. Bolnišnice so v 18. in 19. stoletju prav zato pogosto stale sredi parka oz. je šlo za paviljonske komplekse med seboj ločenih stavb posameznih klinik, organiziranih znotraj večje parkovne površine. S hitrim tehnološkim napredkom pa so se pri zdravljenju začele uporabljati številne zahtevne in drage naprave – rentgen, ultrazvok, magnetna resonanca, laboratoriji, obsevalne naprave … Ker je zaradi njihove visoke cene optimalno, da jih uporablja več različnih oddelkov in jih s tem kar najbolje izkoristijo, so v povojnem obdobju grajene bolnišnice precej bolj kompaktne: četudi so bolniške sobe še vedno ločene po oddelkih, so ti vezani na skupen diagnostično-terapevtski trakt in centralno urejene servise, npr. sterilizacijo, kuhinjo, skladišča, pralnico …

Tako je zasnovan osrednji stavbni kompleks Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki je bil dokončan leta 1975. Načrtoval ga je arhitekt Stanko Kristl in predvidel možnost njegove nadaljnje rasti proti severu in jugu, kjer bi se mu priključile nove stavbe drugih klinik. Kristl je avtor poslopja DTS, ki obdaja glavni ljubljanski bolnišnični blok in vsebuje diagnostično-terapevtski in servisni program, vključno z urgenco in kirurškim blokom, ter impozantno promenado in vstopno avlo, ki s stranskimi kotički za posedanje in programi, kot sta pošta in cvetličarna, ustvarja vtis mestnega vrveža. Vodilni elementi pri oblikovanju notranjosti, ki jih je kasneje uporabil tudi pri načrtovanju izolske bolnišnice in več drugih zdravstvenih projektov, so bili svetloba, zelenje in barve, ki naj bi pozitivno vplivali na počutje bolnikov in jim s tem pomagali k čim prejšnjemu okrevanju.

Kakšne bolnišnice pa se gradijo dandanes in kakšne pristope uporabljajo njihovi arhitekti? V funkcionalnem smislu je še vedno poudarek na čim krajših delovnih poteh za oskrbo pacientov in na prožnosti pri prilagajanju tehnološkim spremembam. Vse pomembnejša je pri preprečevanju možnosti zdravniških napak tudi ustrezna prostorska zasnova. V raziskovalnih institucijah so priljubljene ureditve, ki omogočajo timsko delo in neformalne, celo naključne stike med zaposlenimi, ki lahko pripeljejo do novih idej. Pri prostorih za namestitev bolnikov pa se, skladno s Kristlovim razmišljanjem, poudarja občutek domačnosti in topline, ki bi psihično že tako obremenjenim ljudem olajšal tesnobo v neznanem novem okolju – pri tem sta osrednja motiva narava in svetloba. Nekatere arhitekturne zasnove poskušajo sprostiti racionalno geometrično rigidnost z uvajanjem organskih, ukrivljenih oblik. V zahodnem svetu stremijo tudi k temu, da bi bile bolniške sobe enoposteljne.

V novi bolnišnici Rey Juan Carlos v Madridu so uporabljene vse naštete prvine. Stavba je sestavljena iz treh osnovnih stavbnih mas: v racionalno zasnovanem ortogonalnem podstavku so diagnostično-terapevtski program in servisi, na njem pa sta dva organsko oblikovana volumna s skupaj 260 enoposteljnimi bolniškimi sobami, eden za otroke in drugi za odrasle paciente. Pri načrtovanju bolnišnice, ki je prejela več arhitekturnih nagrad, so posebno pozornost namenili oblikovanju naravne osvetlitve, ki skozi svetlobnike prodira v notranje atrije stavbnih volumnov. Ker je špansko sonce pogosto premočno, je svetloba v bolniške sobe prepuščena skozi okrogla okna v posebni tehnološki fasadi, ki omogoča primerno senčenje, obenem pa kadrira poglede v zunanjost. Zanimivo je razmišljanje arhitekta Rafaela de La-Hoza, čigar biro je bolnišnico načrtoval, da se v sodobnih bolnišnicah srečujeta dva principa zdravljenja – prvi je aktiven, posreduje in operira, v drugem pa gre za okrevanje, čakanje, da se telo z lastno močjo pozdravi. V današnjih bolnišnicah prevladuje prvi, tehnološki princip, zato številne po zunanjem videzu delujejo generično in depresivno. Naloga arhitekta je, da v te prostore vnese življenjsko radost, ki olajša in pospeši okrevanje. Pozitiven vpliv ima tudi ozelenitev, ki je uporabljena tako v notranjih atrijih bolnišnice, v katerih se lahko bolniki sprehajajo in družijo z obiskovalci, kot tudi v zunanjosti kot večja parkovna površina ob stavbi. V bolniških sobah ozelenitve iz higienskih razlogov sicer ni, zato pa v vsaki sobi eno steno prekriva fotografija z motivom iz narave.

Mnoge bolnišnice po svetu gredo pri poudarjanju skrbi za počutje bolnikov celo tako daleč, da se imenujejo »hoteli za paciente«. Skrajni primer tega je bolnišnica Henry Ford West Bloomfield v Detroitu, ki je pri načrtovanju stavbe najela svetovalca iz hotelske verige Ritz Carlton. Velikanska osrednja avla, obdelana z lesom in naravnim kamnom ter obilico zelenja in obdana s trgovinicami in kavarno, spominja na luksuzni hotel ali nakupovalno središče. In čeprav rustikalen notranji dizajn ne bi požel ovacij ljubiteljev modernega oblikovanja, je taka bolnišnica skladna s konservativnim okoljem in okusom ameriškega predmestja, v katerem deluje. Z dodatnimi aktivnostmi zdravstvene preventive (tečaji kuhanja, joga …) je postala družabno središče okoliške skupnosti. Vodstvo bolnišnice se pohvali tudi s krajšimi časi hospitalizacij, kar pomeni nižje stroške in upravičuje nekoliko višji znesek osnovne investicije.

Zaradi podobnosti in obenem kontrasta s stanjem v Ljubljani je zanimiva bolnišnica v Celovcu. Tudi tam je območje bolnišnice nastalo v 19. stoletju na robu mestnega središča in se razvijalo skozi postopne dozidave in novogradnje. Ker pa se je vse bolj kazala neracionalnost prostorske razpršenosti, so leta 2002 izdelali temeljiti analizi grajenih struktur in programskih potreb, na podlagi teh pa dolgoročno strategijo prostorskega razvoja bolnišnice. Ta je predvidela postopno odstranitev nekaterih objektov in gradnjo novih, predvsem objekta za centralno oskrbo ter velike glavne stavbe, v katerem bi bili oddelki in podporne službe bolje integrirani. Slednja je bila odprta leta 2010 in je zasnovana v obliki glavnika, pri katerem so trakti bolniških sob nanizani vzdolž osrednjega diagnostično-terapevtskega trakta. Stavba je sodobno oblikovana in ima velik nadstrešek pred glavnim vhodom, kjer lahko obiskovalci na suhem izstopijo iz avtomobila ali avtobusa, v notranjosti pa se jim odpre imenitna večetažna vstopna avla. Atriji med bolniškimi trakti so ozelenjeni in odpirajo poglede na bližnjo rečico.

Prav pri odnosu do zunanjih površin se celovška bolnišnica najbolj razlikuje od večine slovenskih. Medtem ko se v Celovcu med stavbami raztezajo skrbno urejeni travniki in gozdički, večje parkirišče pa je na robu območja, so v naših bolnišnicah zunanje površine praktično v celoti podrejene prometu, predvsem mirujočemu. Ob pogledu skozi okno tako ne gledamo v naravo (morda kakšne hribe v daljavi), ampak na dovoze in parkirišča. Tudi na sprehod se lahko bolniki odpravijo samo v tako okolje. Izjeme so samo nekatere starejše bolnišnice, npr. Golnik ali Topolšica, ter psihiatrične ustanove. V Ljubljani je edina omembe vredna zelena površina park pred Onkološkim inštitutom, nabrežje Ljubljanice, ki ima ogromen ambientalni potencial, pa je spremenjeno v servisno cesto. Urbanistično še bolj zgrešena je bila postavitev objekta tehničnovzdrževalnih služb (skupaj s cisternami plina in parkirno ploščadjo) povsem ob rečni breg, s čimer je onemogočen razvoj rekreacijske poti vzdolž Ljubljanice.

Vse to kaže na odsotnost strategije prostorskega razvoja, ki je v Sloveniji vsesplošen problem, stanje pa še poslabša sindrom »vrtičkarstva« oziroma nepovezanega delovanja posameznih oddelkov. UKC Ljubljana se tako razvija povsem stihijsko, Kristlovemu konceptu širitve je sledila le nova Pediatrična klinika, Nevrološka klinika in Onkološki inštitut pa sta bila zgrajena kot samostojni stavbi. Preostale klinike svojo prostorsko problematiko rešujejo »po slovensko«, s prizidki in ad hoc prenovami. Pojavljajo se celo ideje, da bi na drugi lokaciji zgradili novo bolnišnico za sekundarno raven oskrbe. A na širšem območju UKC-ja je še povsem dovolj prostora, treba bi bilo le nadomestiti kopico že davno dotrajanih stavb, sploh tiste, ki niso namenjene zdravstvenemu programu, za kar bi bilo treba celoto tudi lastniško konsolidirati. To seveda terja čas in napor, tudi finančni, a je dolgoročno bistveno bolj racionalno kot prenavljanje zastarelih stavb »pri živem telesu«, torej med obratovanjem, ali razbijanje utečenih organizacijskih sistemov. Tudi prometna dostopnost bi se precej izboljšala že z rekonstrukcijo podvoza na Šmartinski in dela Zaloške ceste.

Ne nazadnje je treba omeniti nove urgentne centre, ki so v preteklih letih zrasli ob slovenskih bolnišnicah. Slednje so v glavnem zgrajene v modernistični estetiki in zato v zunanji podobi dokaj monotone in resnobne (nekatere pa zaradi slabega vzdrževanja naravnost depresivne), pri novih urgencah pa smo pričakovali več arhitekturne ambicije. Pozitivni izjemi sta urgenci na Jesenicah, ki ima zanimive oblike in kovinsko fasadno mrežo, in v Novi Gorici s poudarjeno nadstrešnico v rdečih odtenkih. Ljubljanska urgenca kot razširitev obstoječe sledi arhitekturnemu videzu osnovne stavbe. Preostale pa so žal precej nezanimive tehnološke škatle, za katere upamo, da so vsaj navznoter primerno funkcionalne.

Neambiciozna arhitektura bolnišnic ni v celoti krivda arhitektov, temveč gre za sistemski problem: za odločevalce (politike in uradnike) pa tudi del javnosti estetski vidik arhitekture ni le postranskega pomena, ampak je pri javnih investicijah vsaj podzavestno celo nezaželen, saj se obravnava kot nepotreben dodaten strošek. Temu lahko odgovorimo s Kristlovo mislijo, da arhitektura zdravstvenih stavb ne sme biti le stvar tehnologije, ampak mora biti arhitektura kot umetnost prostora terapevtski dejavnik in aktivno sodelovati v procesu zdravljenja. Da je zunanji vtis pomemben, je v zdravstvu pravzaprav že dolgo znano – po tem mehanizmu navsezadnje delujeta tako »placebo efekt« kot tudi »sindrom bele halje«. Če bodo naše bolnišnice kot stavbe depresivne, bodo taki tudi bolniki – in zdravniki.