Odraščanje

za +

Boj za.

Siniša Gačić je leta 2014 posnel Boj za, dokumentarec o okupaciji Ljubljanske borze in vseslovenski vstaji, potemtakem o revoluciji, ki je spodletela. V Odraščanju pa z Dominikom Mencejem dokumentirata še eno nedavno revolucijo, ki je spodletela. Najprej vidimo dojenčka, ki se stiska k materi. Nežno se muckata na postelji. Tej mali impresiji sreče se kmalu pridruži še druga mama. Daja in Jedrt sta lezbijki. Poročeni. Mali Tibor je njun sin. Vidimo jih doma, ko se igrajo, vidimo jih, ko se vozijo, vidimo jih, ko nakupujejo. Vidimo, kako ga previjata. Povsod so skupaj. Odraščanje ne pušča nobenega dvoma: Tibor ima dve ljubeči mami. Njun odnos nikogar ne ogroža niti omejuje, heteroseksualcem ničesar ne jemljeta (»Najina zakonska zveza ne ogroža drugih zakonskih zvez«), toda slavilci heteroseksualnosti in heteronomnosti posegajo v njun odnos. Njun odnos je spolitiziran, še toliko bolj leta 2015, ko se Slovenija pripravlja na referendum o novem družinskem zakoniku (Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ki naj bi istospolne družine izenačil z raznospolnimi.

V času, ko intimno postaja javno, javno pa intimno, jima ne preostane drugega, kot da se vključita v boj za. Na eni strani spremljamo njuno družinsko življenje, srečne trenutke, nežnosti, Tiborjevo odraščanje v ljubezni, na drugi strani pa predvolilno kampanjo, z vsemi brutalnimi »vrhunci« vred, od televizijskega soočenja z gospodom Štrbenkom (»Jaz ne bom več moški, gospa ne bo več ženska«) in Primčevega nastopa v Cankarjevem domu (ta »eksperiment na naših otrocih« bo »uničil naš način življenja, ki izhaja iz narave«) do shoda pod Prešernom (»Poročite se, samo otroke pustite pri miru«) in grotesknega množičnega soočenja na nacionalki (»Nas je strah za službe – službe so očitno samo za homoseksualce in lezbijke v prihodnosti rezervirane«). Nestrpnost si da duška, homofobom, ki kar pokajo od apokaliptične paranoje pred »liberalizmom nečloveških odnosov«, se zdi diskriminacija nekaj povsem »naravnega«, toda srečno družinsko življenje dveh lezbijk in njunega sinka vso to iracionalno in sovražno retoriko sproti postavlja na laž.

Ti, ki mantrajo, da »otrok potrebuje očeta in mater (in da »lezbijke sovražijo moške«), in ki nasprotujejo novemu družinskemu zakoniku, tega (Daje, Jedrt in Tiborja), kar vidimo mi, ne vidijo. Bi si premislili, bi 20. decembra 2015 obkrožili DA, če bi to videli? Dvomim – težko bi namreč prenesli, da se imajo lezbijke bolje kot oni, da uživajo bolj kot oni in da so lahko istospolne družine tako zelo srečne, celo srečnejše od tradicionalnih. Revolucija lahko v teh pogojih le spodleti. Rekli boste: Daja in Jedrt ne bosta nikoli enakopravni z Alešem Primcem. O, ne, ne, ravno nasprotno: Primc ne bo nikoli enakopraven z njima! Zakaj? Iz preprostega razloga: ker mu ne bo treba nikoli izbojevati bitk, ki sta jih morali izbojevati oni, ker mu ne bo treba nikoli premagati ovir, ki sta jih morali premagati oni, in ker mu ne bo treba nikoli preboleti vseh zavrnitev, ki sta jih morali preboleti oni. Ne, nikoli ne bo enakopraven z njima, ker sta z vsem tem že dosegli več in prišli dlje, kot bo on kadarkoli. Revolucija je vendarle uspela. (Kinodvor & izbrane lokacije)