Janko Lorenci

Janko Lorenci

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Kolumna

Socializem, močna beseda

Težavno uveljavljanje alternative

Dramatično spreminjanje evropske politične pokrajine je nevesela zgodba. Dolga desetletja vladajoča levo-desna politična sredina, domnevni steber stabilnosti in spodobnega življenja za vse, rine družbo v vedno večje razslojevanje in negotovost, zato zbuja odpor in sama nazaduje, vzpenjajo pa se populisti in skrajna desnica. Posledica, po navadi spregledana: politika kot celota še bolj izgublja moč in se še bolj krivi pod pritiski kapitala in lobijev. To neizbežno pomeni, da družba postaja bolj pasja.

Skratka, glavno politično prerivanje tega časa še slabša že tako slab položaj. Pri tem popekstremisti težav ne morejo pozdraviti, saj je njihov program predvsem nasprotovanje establišmentu (populisti) in uvedba avtoritarnosti ter »čiščenja« družbe (skrajna desnica). Populizem bi lahko bil zdravo svarilo, če sredina ne bi bila tako neučljiva. Sam po sebi ni maligen, a je prazen, bombastično-zapeljiv simplifikator, ki na oblasti praviloma pogori, s tem pa odpre vrata sebi podobnim ali za prodor skrajne desnice. Volivci se ne vrnejo k nekdanji sredini, ampak se raje obrnejo k trdorokcem.

Godlja, skratka, ki tudi pri nas jasno kaže, kako slab krmar je sredina. Toda zakaj se v izpraznjeni prostor namesto populistov in ekstremistov ne vrine alternativna, neetablirana levica? Tista, ki hoče edina odpraviti ali temeljito korigirati (neoliberalni) kapitalizem, to generalno bolezen današnjega sveta. Šibka ostaja zaradi svojih slabosti, ker jo preostala politika, kapital in glavni mediji ignorirajo ali demonizirajo, pa tudi zato, ker se je »stara« levica tako diskreditirala, da je že beseda levica postala sumljiva. V tem pogledu je bila izbira imena za našo Levico vprašljiva.

Ta Levica s težavo išče način in jezik za nadaljnji preboj. Omejimo se na vodjo stranke Mesca, saj je tudi za Slovenijo značilna izrazita personalizacija politike. Strankam brez štrlečega voditelja se slabo piše. Ta voditelj se mora potrjevati v javnih nastopih. Tu ima Mesec težavo; na soočenjih, pomembnih zlasti pred volitvami, se pridno prijavlja k besedi – drugi pa si jo vzamejo. Za našo hrupno politično druščino in TV-voditelje, ki ljubijo kričače in volkove, je preprosto preblag. Zato zbuja vtis neodločnosti in to mu škodi. Pameti, znanja in širine mu ne manjka, ni pa dovolj politična žival. Če se je nastopanja, po potrebi opremljenega s čustvi, nekako naučil Cerar, se ga bo hočeš nočeš moral tudi Mesec. Navsezadnje je zmagal v hudi znotrajstrankarski vojni in dokazal, da je borec. Vsekakor je žalostno, kar bizarno, da pri volivcih za zdaj bolj uspeva prazni Šarec.

Način nastopanja je eno, vsebina drugo. Tu ima težave s prepričljivostjo vsa levica, stara zlasti zato, ker se je izneverila malemu človeku. A ne gre samo za to. Desnica (zmerna, še bolj pa skrajna) praviloma jaha na nacionalizmu, družini, varnosti, strahu pred priseljevanjem, strožjem kaznovanju tega in onega. Marsikaj od tega večina volivcev intuitivno jemlje za nesporno. Tako pa ne sprejema nekaterih poudarkov levice, na primer potrebe po visokih davkih, skrbi za okolje, večje strpnosti do priseljevanja ... Skratka, če hoče levica prepričati volivce, mora več razlagati. Toda v obdobju tviteraštva nikjer ni ne časa ne volje za resno razpravljanje.

Naša Levica ima pri tem še večje težave, ker mora razlagati svoj socializem, nov, v marsičem še meglen in jasen predvsem kot negacija neoliberalizma. Zdi se, da je pri tem premalo ofenzivna in v javnem nastopanju premalo poudarja svoj socializem, to svojo drugačnost, enkratnost na naši sceni.

Socializem pri nas ostaja močna beseda – za ene psovka, za druge obet ali prijetna nostalgija. Tabor prvih se krči, drugih širi. Jaz sem socialist, bi moral govoriti Mesec. Če mi rečete, da sem radikalni levičar, mi daste kompliment, hvala. Z drugimi besedami: ideologijo, ki se je vsa politika otepa kot hudič križa, je treba vrniti na javno sceno in iz ideje socializma napraviti odmevno zgodbo, predmet razprave in prepira. Umetnost prepričevanja s to zgodbo pa je v tem, kako kapitalizem povezati s konkretnimi, dokazljivimi anomalijami, socializem pa s konkretnimi prednostmi, ki scela pomenijo več enakosti in solidarnosti.

Slovenija se razvija v nasprotju s tema idealoma. Tudi pri nas velja, da tak razvoj nima alternative. Toda razvoj brez alternativ vedno vodi v degeneracijo. To lepo vidimo na globalni ravni – neoliberalizem, površno okrašen z demokracijo, je postal svetovna ureditev, družbe se povsod divje razslojujejo in postajajo konfliktne, svet plove v nevarne vode, v hladne, trgovinske, prave in ekološke vojne. To ni naključje, to je srk sistema.

Edino resno korekturo take poti ponuja pri nas Levica. Ne idealiziramo je, ima svoje hibe, vendar je edina drugačna, alternativna. Je za socializem, a dovolj pragmatična, da sprejema postopne popravke kapitalizma. To dokazuje tudi v parlamentu.

Glas za sedanjo politično sredino s Šarcem vred je glas za stagnacijo, glas za Janšo pa glas za drsenje v diktaturo in slabše življenje večine. Volilni glas za Levico ni stran vržen glas, še zlasti ne dolgoročno, a tudi ta čas ne. Če bi prišla v oblastno koalicijo, bi lahko sprožila popravke v korist večine državljanov. Seveda obstaja velik prostor za izboljšave ne glede na ideološko usmeritev (kadrovska politika itd.). Toda splošni ideološki okvir, ki določa številne vitalne podrobnosti, je in bo vedno pomembnejši. Levica v novi nejanševski koaliciji res ne bi mogla radikalno spremeniti smeri, toda koalicija, v kateri bo ali Levica ali NSi, bo kot dan in noč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.