Subvencionirane črne gradnje

Pred slabim letom dni je v Londonu zagorela stanovanjska stolpnica Grenfell. O tem požaru ste v Mladini že brali, zato le na hitro ponovimo nekaj podrobnosti te tragične zgodbe. Požar se je začel v kuhinji enega izmed stanovanj, malo po polnoči. Gasilci so tja prispeli pravočasno in so požar v kuhinji tudi pogasili. Ko so odhajali iz stavbe, misleč, da so opravili svoje delo, pa so opazili majhen plamen na zunanji izolaciji fasade stavbe.

Fasado stavbe so nekaj let pred požarom prenovili, oziroma kot temu rečemo pri nas, energetsko sanirali. Zaradi nižje cene je bila pri tem namesto sprva predvidene požarno varne izolacije uporabljena gorljiva toplotna izolacija. Fasada je bila izvedena kot zračena fasada, kar pomeni, da je med toplotno izolacijo in zunanjo fasadno oblogo zračen sloj. Ko je zagorela izolacija, se je lahko požar bliskovito širil po zračnem sloju, gasilci pa mu niso mogli do živega, saj je zunanja obloga iz aluminijastih panelov delovala kot zaščita ognja pred gasilsko vodo.

Le v dobre pol ure se je majhen plamenček, ki je ostal po navidezno uspešni gasilski akciji, razširil v požar, ki ga ni bilo več mogoče nadzorovati. Iz fasadne izolacije je požar preskakoval nazaj v stanovanja, več jih je zagorelo, edino stopnišče pa zaradi dima in ognja ni bilo primerno za evakuacijo. V požaru je umrlo 71 ljudi, približno toliko jih je bilo tudi poškodovanih.

Za nas so pomenljiva dejstva, da je požar izbruhnil v stavbi, ki je bila le nekaj let pred tem energetsko sanirana, da je bila vzrok tako velikega požara napačno izbrana toplotna izolacija in da so bile posledice toliko hujše, ker stavba v notranjosti zaradi svoje starosti še zdaleč ni ustrezala sodobnim protipožarnim standardom (varne evakuacijske poti, požarne ločitve stanovanj itd.). Četudi so v Sloveniji obnove z zračenimi fasadami redke, je kombinacija ostalih okoliščin ne le pogosta, ampak skoraj pravilo tudi pri nas. V Veliki Britaniji je država po tem požaru izvedla obsežno analizo požarnovarnostne zakonodaje in tudi stanja požarne varnosti podobnih stavb. Kako pa je s tem pri nas?

V Sloveniji se večina prenov starejših stavb izvaja kot t. i. energetska sanacija, ki v praksi pomeni dodajanje toplotne izolacije na obstoječo fasado. Energetske sanacije subvencionira država prek Eko sklada, gre za utečen in zelo uspešen sistem izvajanja prenov in izplačevanja subvencij, ki so ga dobro usvojili tudi upravniki večstanovanjskih stavb. Letno se prenovi okrog dva odstotka vseh večstanovanjskih stavb, država pa v skladu s svojo dolgoročno strategijo za spodbujanje energetskih prenov stavb namerava do leta 2023 prek strukturnih skladov prispevati kar 387 milijonov evrov za prenovo stanovanjskih stavb (večji delež stroškov za prenovo, po tej strategiji okrog dve milijardi evrov, naj bi prispevali prebivalci sami).

Vendar pa so vsi odločevalci ob tem popolnoma pozabili na požarno varnost. Eko sklad, kljub temu da je zelo strog glede debeline vgrajene toplotne izolacije, nima nikakršnih zahtev glede njene požarne varnosti. Projekt, kot je prenova londonske stolpnice Grenfell, bi bil brez zadržkov subvencioniran. Pri nas se večinoma uporabljata mineralna volna in stiropor oziroma EPS (ekstrudirani polistiren). Mineralna volna je negorljiva, a dražja. Stiropor je gorljiv, a je cenejši in tudi enostavnejši za vgrajevanje, zaradi česar je še vedno dokaj pogosta izbira pri energetskih sanacijah.

Stiropor spada v razred gorljivosti »E«, kar pomeni, da gori približno tako močno kot les, v nasprotju s slednjim pa se pri gorenju tudi topi in kaplja, kar pomeni, da se ogenj tudi hitreje in lažje širi na sosednje površine. Energetske sanacije se izvajajo večinoma kot tankoslojna kontaktna (ETICS) fasada, pri nas popularno imenovana »demit fasada« (tako kot pri stiroporu gre tudi pri demitu dejansko za komercialno ime enega izmed proizvajalcev). Stiropor je pri tem zaprt s tanko plastjo mineralne fasade. Ker je ta plast sama negorljiva, skupen sistem stiropora in tanke mineralne plasti nosi oznako »B«. Kar je še vedno gorljivo in nevarno, a precej bližje negorljivim materialom, označenim z razredom gorljivosti »A«.

Zakonodaja

Navidezno majhna razlika med razredoma gorljivosti A in B pa ima velike implikacije na zakonodajnem področju. Kljub temu da je stiropor mogoče uporabiti za novogradnje, je njegova uporaba, če zakone beremo dovolj natančno, prepovedana pri prenovah obstoječih stavb, saj te ne ustrezajo današnjih standardom požarne varnosti in jih ob tem ne smemo še dodatno požarno obremeniti z gorljivimi materiali.

Zakaj je to tako, lepo pojasni smernica Slovenskega združenja za požarno varnost iz leta 2012: »Tako na primer obstajajo v novih objektih požarne ločitve, zaščitene evakuacijske poti, sistemi javljanja požara in alarmiranja, sistemi avtomatskega gašenja, odvod dima in toplote. Teh sistemov v starih objektih večinoma ni. To pomeni, da npr. v šoli, kjer ni požarnih ločitev, z izvedbo gorljive fasade še bolj poslabšamo že tako slabo stanje požarne varnosti.« (SZPV-412, str. 23).

Energetska sanacija, izvedena z gorljivim stiroporom, krši zakon o varstvu pred požarom, ki je v 23. členu zelo jasen: »Ob rekonstrukciji in vzdrževanju objektov se požarna varnost objektov ne sme zmanjšati.« Zakon z nekaj spremembami velja že od leta 1993 in je torej verjetno starejši celo od samega izraza energetska sanacija. Prav nobene prenove z gorljivim stiroporom ne bi smelo biti, prav vse kršijo zakon.

Neskladje z zakonodajo pa se ne konča tukaj. Energetske sanacije se v veliki večini izvajajo kot vzdrževalna dela, za katera ni potrebno pridobivanje gradbenega dovoljenja in za katera je v primeru večstanovanjskih stavb dovolj le 50-odstotno oz. 75-odstotno soglasje etažnih lastnikov. Zakon o graditvi objektov (kmalu ga bo nadomestil gradbeni zakon, ki pa je glede prenov vsebinsko podoben) govori o vzdrževalnih delih kot o posegih v objekt, ki ne zmanjšujejo ravni doseganja bistvenih zahtev za objekt. Druga izmed šestih bistvenih zahtev za objekte, ki jih omenja zakon, je požarna varnost.

Povedano drugače, energetska sanacija, izvedena z gorljivim stiroporom, se ne more izvajati kot vzdrževalno delo in brez gradbenega dovoljenja. Lahko pa bi se teoretično izvajala kot t. i. rekonstrukcija, ki po zakonu o graditvi objektov pomeni spreminjanje tehničnih lastnosti stavbe. Za rekonstrukcijo pa je potrebno gradbeno dovoljenje – s projektom za gradbeno dovoljenje namreč dokažemo, da je požarna varnost kljub dodani gorljivi izolaciji še vedno zadostna. Oblaganje obstoječe fasade s stiroporom je torej mogoče zgolj z gradbenim dovoljenjem. Če energetsko sanacijo s stiroporom izvajamo brez gradbenega dovoljenja, gre za črno gradnjo. Subvencionirano črno gradnjo!

Pri večstanovanjskih stavbah se ob tem pojavi še dodaten zaplet. Stanovanjski zakon v 29. členu pravi, da je soglasje vseh etažnih lastnikov potrebno za vsa gradbena dela in izboljšave, »za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje«. S takšno dikcijo zakon ne zajema zgolj gradbenih del, za katera se je dejansko pridobivalo gradbeno dovoljenje, ampak tudi tista, za katera bi se gradbeno dovoljenje moralo pridobiti, pa se ni. Za energetsko sanacijo s stiroporom bi bilo torej potrebno 100-odstotno soglasje vseh etažnih lastnikov in ne zgolj 50-odstotno oziroma 75-odstotno. Tisti etažni lastniki, ki se s sanacijo s stiroporom niso strinjali, a so bili preglasovani, so bili neposredno oškodovani, saj se brez njihovega soglasja sanacija nikakor ne bi smela izvajati.

Posledice

Ali bi preglasovani etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah, ki so nasprotovali energetski sanaciji stavbe s stiroporom, lahko zahtevali vrnitev stavbe v prvotno stanje, torej odstranjevanje gorljive toplotne izolacije? Precedenčnega primera glede tega pri nas nimamo. Sodišče bi se lahko odločilo, da gre za nesorazmeren ukrep, in morda zgolj prisodilo nekakšno odškodnino oškodovanim etažnim lastnikom. Lahko pa bi ob ugotovljenem kršenju stanovanjskega, gradbenega in požarnega zakona dalo prednost pravici do varnega bivanja in dejansko odločilo, da je gorljivo izolacijo treba odstraniti.

V obeh primerih se pojavi vprašanje, kdo je kriv za napačno izvedeno energetsko sanacijo in kdo posledično mora plačati tudi stroške odškodnine oziroma odstranjevanja izolacije. Če je bila energetska sanacija narejena na podlagi projekta, je odgovoren projektant – v tem primeru sicer težav skoraj zagotovo ni, saj je zelo malo verjetno, da bi diplomirani inženir arhitekture ali gradbeništva načrtoval oblaganje stare stavbe s stiroporom. Vendar pa projekta in posledično projektanta običajno ni. Kdo je torej odgovoren?

Najprej bi pomislili na upravnike. Ti običajno vodijo postopek in tudi predlagajo etažnim lastnikom prenovo. Kljub temu pa upravniki nimajo moči odločanja. Večja in naprednejša podjetja za upravljanje, na primer SPL v Ljubljani, dejansko že vrsto let etažnim lastnikom odsvetujejo stiropor in jim predlagajo požarno varno mineralno volno, ki je tudi prepustna za paro in po prenovi ne povzroča težav s plesnijo. Vendar je končna odločitev vedno v rokah etažnih lastnikov; upravnik jo je dolžan izpeljati.

Drugi je Eko sklad, ki energetske sanacije subvencionira in promovira. Eko sklad sicer zgolj uresničuje državno politiko energetskih sanacij, a o podrobnostih odloča sam. Med 44 zaposlenimi jih je približno polovica iz gradbenotehnične stroke, ki bi predpise in lastnosti materialov morali poznati. Glede tega je zelo pomenljivo, da Eko sklad kljub strogim zahtevam glede debeline toplotne izolacije in njene toplotne prevodnosti po svojih besedah ne beleži vrste izolacijskega materiala. Tega podatka v njihovih statistikah ni mogoče najti in zgolj ugibamo lahko, kakšen delež vseh energetskih sanacij je bil izveden z gorljivimi materiali.

V javnih razpisih Eko sklada je med drugim zapisano: »Naložba, za katero bo dodeljena nepovratna finančna spodbuda, mora biti izvedena skladno z vsemi veljavnimi predpisi s področja graditve objektov in energijske učinkovitosti stavb ter drugimi veljavnimi predpisi.« S tem si sklad po pilatovsko umije roke. A le na prvi pogled – za pridobitev subvencije mora njen prejemnik predati vse račune, vključno s popisom uporabljenih gradbenih proizvodov. Z nakazilom subvencije Eko sklad gorljiv stiropor torej potrdi. Kljub temu pa se razpisna dokumentacija za subvencije običajno konča z besedami, da je v primeru kršitev predpisov prejemnik subvencije dolžan Eko skladu vrniti prejeta sredstva skupaj z obrestmi.

Tako smo prišli do etažnih lastnikov stavb. V veliki večini so gradbeno in tehnično neuka stranka. Učitelji, vozniki, trgovci, medicinske sestre, pisatelji, upokojenci; država jih je prepričala o potrebnosti energetske sanacije, izbrali so najcenejši material, stiropor, ne da bi vedeli, da ni požarno varen. Njihova izbira je bila potrjena s subvencijo. Dolga leta so vplačevali v rezervni sklad bloka, po končani energetski sanaciji bodo še nekaj let odplačevali kredit zanjo. Zaradi slabo premišljene državne politike energetskih sanacij pa se jim lahko kmalu zgodi, da bodo morali vrniti subvencijo in naročiti odstranitev pravkar nameščene izolacije.