Kdo bo to plačal?!

Dve leti in pol bo, odkar sta se državna in lokalna oblast prvič prepirali, katera bo plačala pogreb umrlega begunca oziroma begunke. Danes, ko vedno več beguncev umira v ožičeni reki Kolpi, ni nič drugače. Črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič je za časnik Delo povedala, da za ta namen v proračunu pač nimajo rezerviranih sredstev. In to čeprav gre za zdaj le za štiri ljudi.

Ko je konec leta 2015 v ptujski bolnišnici umrla sirska begunka Miaari Enaam, se državnim organom več kot deset dni ni uspelo dogovoriti oziroma izreči, kdo je zanjo odgovoren, po katerem zakonu in kdo bo poskrbel za pokop oziroma s tem povezane stroške. K zapletu je sicer prispevala tudi občina Ptuj, ki se je želela izogniti pokopu umrle begunke oziroma s tem povezanemu strošku. Pokop so nato plačali svojci umrle. Že tedaj je veljala zakonodaja, po kateri je za pokop umrlega, ki nima svojcev ali teh ni mogoče najti, odgovorna občina, kjer je človek preminul. Zakonodaja je bila vmes sicer nekoliko dopolnjena in zdaj to dolžnost, tudi ko gre za begunce, jasno nalaga občinam.

Pri prečkanju reke Kolpe so letos na ozemlju črnomaljske občine umrli štirje ljudje, begunci, migranti oziroma nezakoniti pribežniki, kot jim pravijo na notranjem ministrstvu. Gre za tuje državljane brez dovoljenja za bivanje v Sloveniji, kar je logično, saj za azil niso mogli zaprositi, ker so pri prečkanju meje umrli. Če trupla tako ali drugače v matično državo ne odpeljejo svojci umrlega, morajo zanj poskrbeti posamezne občine. V Črnomlju naj bi po podatkih Dela obdukcija (ta je v takšnih primerih obvezna po zakonu) in pogreb skupaj stala okoli 2000 evrov. Županja Čemas Stjepanovičeva pa pravi, da občina nima denarja za pokop štirih ljudi, in državo prosi, naj ji pri tem pomaga. Sprašuje se tudi kaj bo, če bo takšnih smrti zaradi ponovno nekoliko povečanih migracij še več.

A panika je odveč, bolje bi bilo, če bi jo nadomestila človečnost. Prvič, EU je dokaj uspešna pri nevtralizaciji vsakokratnih novih begunskih poti in tudi begunska pot skozi občino Črnomelj ne bo trajala večno. Drugič, od štirih pokojnih so svojci (vsaj) dva kmalu po opravljeni identifikaciji odpeljali v matično državo. Oziroma kot je pojasnila direktorica pogrebnega podjetja Babajić, d. o. o., Elvina Babajić, so opravili prevoz dveh preminulih alžirskih državljanov v domovino, potem ko so z njimi v stik prek alžirskega veleposlaništva v Budimpešti stopili svojci. Ti so tudi poravnali stroške prevoza.

Čeprav torej na meji umira več beguncev kot nekoč (v ponedeljek se je utopil še eden), bo dolžnost pokopa umrlih le tu in tam padla na ramena katere izmed občin. Mar ne bi bilo preprosto najbolj človečno, če bi te ljudi brez (odvečnih) besed dostojno pokopali?