Vizija drugačne Rusije

Seveda so članice in člani ruskega aktivističnega kolektiva Pussy Riot pravočasno doumeli, da je finale svetovnega prvenstva v nogometu tisti najbolj (ne)primeren dogodek, ki ga je pač »treba« izkoristiti za opozarjanje svetovne javnosti na kršenje človekovih pravic v državi gostiteljici. Njihov performans – vdor treh članic in člana, oblečenih v uniforme ruskih policistov, na nogometno zelenico, zlasti pa izmenjanje »petke« ene izmed članic s francoskim zvezdnikom Kylianom Mbappejem – se zdi na prvi pogled v primerjavi s prejšnjimi »akcijami« kolektiva nedolžna, celo prikupna gesta. Vendar pa jo je v nasprotju s tujo domača ruska javnost, vključno s predsednikom Putinom na častni tribuni, zelo dobro razumela. To izpričujejo tudi besede policista, ki je članicam grozil, da mu je »včasih žal, da nismo več v letu 1937«, v času diktatorja Josipa Stalina.

Tokratna umetniška akcija Pussy Riot je bila natančno uperjena v represivni sistem ruske države v času Putinove vladavine. Že istega dne je kolektiv v pismu, objavljenem na družabnih omrežjih, zahteval »izpustitev vseh političnih zapornikov«, »končanje nelegalnih aretacij na javnih zborovanjih«, »vzpostavitev politične konkurence« in »konec potvarjanja dokazov v sodnih procesih«. Zahtevali so še »spremembo zemeljskega policista v nebeškega«, kar je kolektiv ponazoril z mislijo pesnika Dmitrija Prigova, da zdajšnji »zemeljski« policisti izvajajo represijo nad ljudmi, »nebeški« pa se bojujejo za njihovo dobrobit. V minulih dneh, ko je moskovsko sodišče »nebeškim« policistom, ki so z vdorom na zelenico »zmotili« finale svetovnega prvenstva dosodilo 15-dnevno zaporno kazen in triletno prepoved udeleževanja športnih dogodkov, je kolektiv Pussy Riot svojo »ljudem prijazno« vizijo Rusije še podkrepil z objavo pesmi o »dobrem policistu«.

Pussy Riot, v mednarodnem prostoru najbolj znana ruska aktivistična skupina, že od ustanovitve v letu 2011 z glasbo in umetniškimi dogodki kritizira avtoritarno Putinovo vladavino, zlasti pa njen represivni aparat, ki se zažira v življenja ljudi in duši vse pobude za demokratične spremembe. Na to, na kršenje pravic žensk, patologije kulta osebnosti ter (pre)tesne povezave med Putinom in pravoslavno cerkvijo so članice leta 2012 opozorile v svojem najbolj znanem performansu, »punkovski molitvi« v eni izmed moskovskih cerkva. Za svoj nastop so si tedaj »prislužile« dvoletno zaporno kazen, ki sta jo dve izvajalki »molitve«, Maša Aljokina in Nadežda Tolokonikova, skoraj v celoti »odsedeli«. Slavoj Žižek je tedaj v pismu Tolokonikovi pomenljivo opomnil, da »vsa srca utripajo za Pussy Riot, če svet v njih zaznava le eno izmed oblik liberalno-demokratskega protesta proti avtoritarni državi«, precej manj pa jim je naklonjen, ko poudarjajo svoje zavračanje globalnega kapitalizma.

Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice – pred nekaj dnevi je v primeru »pankovske molitve« obsodilo Rusijo kršenja evropske konvencije o človekovih pravicah, ker je članice Pussy Riot obravnavala ponižujoče ter jim ni zagotovila poštenega sojenja in svobode izražanja – je z razsodbo, sicer previdno, a vendarle, podprlo hotenja vseh tistih Rusov, ki razumejo Žižkovo misel, da je »lahko zapreti posameznika, težje pa Idejo«. Tisto idejo, ki jo s svojim bojem proti avtoritarni državi, njegov sestavni del je seveda tudi evociranje podobe prijaznejšega represivnega aparata, uteleša kolektiv Pussy Riot.