Plačljivo javno dobro

Občina Sežana je v štirih krajih na Krasu postavila javne pitnike za vodo, pri katerih je treba za uporabo plačati. Z vstavitvijo kovanca za 10 centov bo voda tekla največ pet minut oziroma do iztočenih dobrih štirih litrov.

Gre za nenavadno potezo. Povsod po razvitem svetu so javni pitniki brezplačni, pravzaprav predstavljajo simbol skrbi za skupno dobro prebivalcev in dobrodošlico za obiskovalce. Poleg tega spodbujajo uporabo vode iz vodovoda in odvračajo od kupovanja ustekleničene vode v plastenkah.

Ukrep je v Sloveniji toliko bolj moteč, ker smo dve leti nazaj pravico do pitne vode zapisali v ustavo. Na POP TV, ki je prvi poročal o namestitvi plačljivih pitnikov, so tako sklenili, da so plačljivi pitniki v nasprotju z ustavo. Enako je na Twitterju zapisala predsednica stranke SAB Alenka Bratušek.

Temu je težko pritrditi. Že res, da ustava določa, da oskrba z vodo ne sme biti tržna dejavnost, a za samo oskrbo, za vzdrževanje infrastrukture, po kateri voda priteče, je še vedno treba plačati. In za plačilo desetih centov za uporabo pitnika bi težko rekli, da je namenjeno ustvarjanju kakršnega koli dobička. »Ne gre za plačilo vode, prispevek je namenjen pokritju dela stroškov oskrbe z vodo,« poudarjajo tudi na občini Sežana.

Uvedbo plačljivosti upravičujejo z varovanjem vode kot javne dobrine in hkrati preprečevanjem nenadzorovane in prekomerne količine iztočene vode. »V občini imamo kar nekaj javnih pip, na katerih smo imeli ogromno porabo. Naši redarji so preganjali ljudi, ki so si z vodo iz javnih pip zalivali vrtove. Vsi so nas pozivali k ukrepanju,« nam je povedala občinska uslužbenka Mateja Grzetič Žerjal. Kot svež primer objestnega ravnanja navajajo odlomljeno pipo na novem pitniku, postavljenem v vasi Tublje pri Komnu. »Brez sedanjega načina delovanja, ki ga omogočajo ravno kovanci, bi voda iztekala nenadzorovano.«

A zaradi nekaj objestnežev prikrajšati vse ostale je kljub temu sporno in kaže na pomanjkanje zaupanja v ljudi. Sploh kolesarji, ki jih je na Krasu precej, le redko s seboj nosijo kovance, v majhnih kraških vaseh pa jih tudi težko dobijo. In s curkom, ki priteče iz pitnika, res ni mogoče zalivati vrta, če nimate na voljo celega dne.

Ne gre torej za vprašanje kršenja ustave, temveč bolj za vprašanje kršenja nenapisanih pravil gostoljubja in prijaznosti do sočloveka. Ali kot je na Twitterju zapisal glavni podnebni pogajalec za Slovenijo in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za okolje Zoran Kus: »Plačljivi pitniki so sramota za tistega, ki jih je postavil in s tem osramotil tudi Slovenijo.«