Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Dva leva

Diplomacija potice

(slovenska notranja politika je podaljšek zunanje)

»Kandidat za zunanjega ministra Miro Cerar je v predstavitvi pred odborom DZ za zunanjo politiko napovedal, da si bo prizadeval za odprto, uravnoteženo in enotnejšo zunanjo politiko.«
— Odhajajoči premier in prihajajoči zunanji minister grozi s ponovnim uravnoteževanjem slovenske zunanje politike (STA, 4. 9. 2018)

»Sem za to, da Slovenija še naprej podpira jedrsko razoroževanje, ampak na način, ki bo do tega postopoma tudi dejansko vodil. Ne pa na način, ki je pač mogoče populistično všečen, vendar ne more imeti nekih realnih posledic. Prav tako se moramo zavedati tudi svoje vloge v EU in Natu, v vseh zvezah, kjer moramo ravnati odgovorno in premišljeno.«
— Miro Cerar je že pred letom napovedal uravnoteženo zunanjo politiko, ki je Slovenijo postavila v klub nasprotnikov prepovedi jedrske razorožitve (STA, 20. 9. 2017)

»Da bi sama vedela zdaj, da že delamo? ... Ne.«
— Dosedanja obrambna ministrica in nova ministrica za pravosodje Andreja Katič ni vedela, da Nato v Luki Koper načrtuje stalni logistični center, ker Američani dosedanjega premiera in novega zunanjega ministra Cerarja niso utegnili pravi čas obvestiti, da je naša zunanja politika že uravnotežena. (TVS, 11. 9. 2018)

Skupni evropski pravni red je fikcija, utvara. Je paravan za nebroj diametralno nasprotujočih si praks. Nemška država se brezkompromisno spopada z nacionalističnimi, rasističnimi idejami in organizacijami, madžarska država pa sama prakticira in institucionalizira rasizem, šovinizem. Deklarirana evropska načela postavljajo žensko na enakopravno mesto v družbi in socialnem sistemu, višegrajska skupina dežel na čelu s Poljsko pa hkrati nazaj v aliterirano »Drei K« (Kinder, Küche, Kirche) monarhijo. No, pravzaprav kar Vier K, če četrti K (kot vulgariziran izraz) določa spolno in »ginekološko« podrejenost žensk. V Španiji po frankistično preganjajo čisto in izključno politično dejavnost secesionistov, pri nas paravojaške skupine, ki grozijo s prevratom, delujejo svobodno, kot skavti, kot telovadna društva, njihova vadbišča pa obravnavajo kot doživljajske parke in fitnes centre. Šiško je kot vodja uniformiranih formacij v medijih in na sodiščih obravnavan kot medijska osebnost, ne kot to, kar je – krjavelj. Kar pa niti ni čudno, če pa ga je svoj čas predsednik države jemal tako resno, da ga je šel leta 2009, v času, ko je bil še aktivni zapornik, v Maribor prepričevat, naj umakne pobudo za referendum proti vstopu Hrvaške v Nato.

Sicer pa smo se vsi iz zgodbe o Štajerski vardi kaj naučili. Podpisani sem bil denimo vseskozi prepričan, da nosi predsedniški kandidat, prvak zunajparlamentarne stranke in vrhovni poveljnik Štajerske varde na glavi rdečo Ferrarijevo kapo s črnim konjičkom. Pa sem, kot mnogi drugi, šele sedaj ugotovil, da ima pravzaprav nekakšnega črnega mačkona. Pač štajerski ferari.

No, sam sicer menim, da je tudi Šiško zgolj paravan, ki zakriva pogled na depresivne pejsaže, na bedo slovenske notranje in zunanje politike. Nekako velja kot standardna krilatica, da je zunanja politika nadaljevanje notranje. No, v Sloveniji velja tudi obratno. Notranja politika je nadaljevanje katastrofalne zunanje politike, vsaj od nastopa Cerarja v vlogi premiera.

Odhajajoča Cerarjeva vlada sicer ni razočarala. Iz preprostega razloga, ker so bila pričakovanja res nizka. A najšibkejše točke Cerarjeve vlade so tam, kjer je vendarle bilo pričakovati, da bo vlada s prvopodpisanim Cerarjem ter vrsto uveljavljenih družboslovcev najmočnejša – na področju človekovih pravic in zunanje politike. Pred dobrimi štirimi leti smo brez prevelikih ambicij in navdušenja izvolili Cerarja, da ne bi mandata predali Janši in institucionalizirali fašistoidne politike. Pa je Cerar naredil to, o čemer je Janša zgolj sanjal. Mejo proti Hrvaški je ogradil z rezilno žico. Uveljavljal politiko segregacije, izključevanja. Notranja ministrica Györköseva z orbanovsko migrantsko politiko in šolska ministrica Makovec Brenčičeva, ki je pasivno dopustila skrajno sramotno onemogočanje naselitve mladoletnih beguncev brez staršev v dijaškem domu v Kranju, so inverzna podoba Cerarjeve lepe duše. Janša ne bi priznal Palestine, a je tudi Cerar kljub načelnim floskulam preračunljivo proceduralno in kvazivsebinsko nasprotoval (Cerar decembra 2017: »Čas še ni primeren, da bi se pogovarjali o priznanju«.) Janša bi kajpak brez omahovanja podprl sankcije proti Rusiji v aferi Skripal, a jih je onkraj kakršnihkoli dokazov in z brezbrižnostjo do mednarodnega prava tudi Cerar.

Naše zahodno zavezništvo je že zdavnaj izgubilo smisel in samoumevnost. V dobi Trumpa pa Ameriki z gnusom obračajo hrbet tudi mnoge tradicionalne zaveznice. Cerar tega ne dojame in Slovenijo sramoti z »diplomacijo potice«. Njegova napoved revizije slovenske zunanje politike, ki je bila pod Erjavcem menda premalo proameriška, paradoksalno sovpada z grožnjami Združenih držav Amerike predstavnikom mednarodnega kazenskega sodišča z aretacijami sodnikov in preiskovalcev, če bodo nadaljevali preiskavo proti ameriškim vojakom zaradi zločinov, storjenih v Afganistanu v letih 2003 in 2004 in celo v obdobju do leta 2014.

In tako sedaj dobivamo na čelo vlade zunanjepolitičnega analfabeta Šarca s proameriškim zunanjepolitičnim prišepetovalcem ter Pahorja in Cerarja. Prave sestavine za recept za slovensko diplomatsko potico! Se pravi katastrofo.

P.S.: In čisto na koncu odgovor tistim, ki me v zadnjih dneh provokativno sprašujejo, kako kot Prlek in Štajerec gledam na zadnje secesionistične tendence. Kaj pa vem. Srce je na Štajerskem, razum se za zdaj še trdovratno upira. Zato sem nekoliko razdvojen. A se trudim. Navsezadnje kri ni voda. Na Štajerskem je pogosteje brizganec. Špricar. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.