N'toko

N'toko

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Žive meje

Naj živi zarota!

Teorije zarote niso več le popreproščene razlage sveta za jezne fotre na spletu, ampak so del oblastnih strategij

Čedalje bolj razumem, zakaj se večina ljudi v vsakdanjem življenju izogiba pogovorom o politiki. Človek mora samo malo narobe oceniti sogovorca, pa lahko neškodljivi nedeljski small talk zavije v močvirje blaznih teorij zarot in morbidnih blodenj. Če si z nekaterimi ljudmi – tudi takimi, s katerimi si politično nismo nujno blizu – delimo vsaj nekatera osnovna izhodišča za debato, lahko pri drugih zgolj ugotovimo, da miselno operirajo v povsem drugem vesolju. Ogromen del sicer čisto normalnih Slovencev na primer živi v prepričanju, da politiki ne počnejo drugega kot sedijo v pisarnah in tuhtajo, kako bodo pobrali težko prigarani denar domačim garačem ter ga razdelili brezdelnim arabskim posiljevalcem, zmešanim slikarjem in nasilnim lezbijkam. In tega ne mislijo na abstrakten makroekonomski način – dobesedno verjamejo, da je politična strategija naših elit najprej poskrbeti za muslimane in geje. Kje torej sploh začeti pogovor z njimi? Saj je tako, kot da bi s člani društva Flat Earth poskušal najti skupne točke v zvezi z astrofiziko.

Ljudem sicer težko očitamo nagnjenost k zarotniškemu razumevanju politike. Saj dejansko živimo v blaznem svetu, v Uniji, kjer se neizvoljeni lobisti na tajnih sestankih dogovarjajo o naših proračunih, v svetu, polnem temnega denarja in skritih dogovorov, kjer svetovni voditelji v dolgih belih haljah opravljajo čudne rituale okoli svetlečih se krogel … Moč ostaja daleč od navadnih ljudi in se nam zgolj občasno razodene na najbolj bizarne načine. Kapitalizem nas sicer poskuša prepričati, da smo vsi enakopravni igralci v pravični svetovni ekonomiji, a v resnici le malokdo zares občuti trg in državo kot nevtralni platformi za delovanje enakovrednih partnerjev. V vsem svojem kaosu družba hkrati deluje vodena in nadzorovana – in v resnici na neki način tudi je. Kako lahko človek manevrira skozi to geopolitično komolčkanje najrazličnejših interesnih skupin, ne da bi si ustvaril poenostavljeno zgodbo za vsakdanjo uporabo? Zakaj ne bi bili sumničavi do sistema? Zakaj ne bi za našimi vsakdanjimi težavami stala globalna zarota?

Desni politiki so prek svojih medijskih satelitov vedno znali navadnim ljudem prodati prav takšne poenostavljene zgodbe, v katerih namesto zapletenih globalnih procesov kot glavni protagonisti na eni strani nastopajo hudobni tuji spletkarji, na drugi pa plemeniti domači junaki. Recept je dokaj preprost: vzameš nekaj resnice, s čimer obravnavaš dejanske probleme bralcev, ter dodaš nekaj zarotniške ezoterike, s čimer jim pričaraš vznemirljivo ozračje srednjeveške detektivke. Vsak lahko tako postane drzni raziskovalec temačnih skrivnosti – Tom Hanks v Da Vincijevi Šifri ali Sean Connery v Imenu rože.

Tako je na primer nastal znameniti Kučanov Klan – sprva legitimna kritika kartelnih praks med tranzicijo, ki je kmalu dobila lastno življenje in se spremenila v zgodbo o mističnem združenju udbovskih vampirjev, v katero lahko po potrebi včlaniš kateregakoli političnega nasprotnika. Tako je bogata bibliografija antikomunizma z vsemi svojimi facebookovskimi in blogerskimi odvodi redne bralce pripeljala do prepričanja, da je celotna zgodovina od leta 1940 eno samo načrtno uničevanje njihovega naroda in da ga seveda lahko rešijo le oni. Ko je plamen antikomunizma z menjavo generacije začel ugašati in so udbovske skrivnosti nehale navdihovati domišljijo mlajših desničarjev, se je zgodba začela prilagajati časom in komuniste so postopoma zamenjali migranti, Soros, gejevski lobi in Angela Merkel.

Seveda pa proti zarotniškim zgodbam niso imune niti leve politične opcije. Takšne zgodbe so preprosto preveč učinkovite, da bi se jim lahko katerakoli oblast v celoti odpovedala. V nekaterih primerih so tako liberalci prevzeli model desnice, a so nadomestili njihove zlikovce s svojimi. Po interpretaciji ameriških demokratov je vir vsega zla postal veliki lutkar Putin – ta naj bi zasnoval vse od Trumpa do brexita. Precej podoben refleks je imela ob Janševi zmagi tudi slovenska levica, ki je hitela s prstom kazati na Orbána in njegovo mrežo vpliva. Seveda ima Orbán v Sloveniji svoje interese, zarote vedno temeljijo na nekaterih resničnih predpostavkah, toda iz njih poskušajo izpeljati vseobsegajoče teorije, ki izvor političnih kriz premestijo na neki misteriozni tuji vpliv.

V drugih primerih pa si sredinski politiki kar direktno izposojajo iz zakladnice desnih zarot. Prav te dni smo lahko poslušali ministrico za notranje zadeve v odhajanju, kako je v pravi orbanovski maniri medijem razodela skrivnost o nevladnih organizacijah – te naj bi, na ne čisto jasen način, pomagale tihotapiti ilegalne migrante čez mejo. Ministrica je v svojih izjavah nasploh znala ponavljati tako rekoč vse zimzelene desničarske teorije o »invazijah tujcev«, »o preobremenjenosti sistema«, »o nevzdržnih pritiskih na meji« … Zgodba o bogatih tihotapskih nevladnikih je le najnovejši dodatek. Vsekakor ni težko razumeti, zakaj bi dotičnemu ministrstvu takšna javna percepcija migracij ustrezala – bolj ko se prebivalci dojemajo kot ogroženi, več sredstev, moči in pooblastil dobiva MNZ. Kakšne koristi bi imeli od tega, da bi ljudem govorili resnico in rekli, da so »iregularne migracije trenutno pod dolgoletnim povprečjem in bi tudi v primeru povečanja predstavljale le neznaten delež vseh migracij«?

Teorije zarote torej niso več le popreproščene razlage sveta za jezne fotre na spletu, ampak so del oblastnih strategij. Elite se ne bojijo več sumničavih blodenj navadnih ljudi, ampak jih celo spodbujajo. Tako lahko potencialno politično jezo množic vedno preusmerijo v prazno bentenje, manipulirajo z njihovo pozornostjo in meglijo njihove interese. Toda ko vidimo leve in sredinske politike posegati po takšnih bližnjicah, smo lahko prepričani, da se bliža tudi konec njihovih karier. V sekundi, ko se levica odpove izobraževanju in grajenju boljšega razumevanja politične realnosti svojih volivcev, je že na terenu sovražnika. V igri, kdo bo ljudem povedal privlačnejšo srednjeveško pravljico, bodo desničarji pač vedno v prednosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.