Šarčev kavelj 22

Točka preloma med vladno koalicijo in Levico ne bi mogla biti bolje izbrana

Šarčeva vlada je trinajsta vlada RS, zaprisegla je 13. septembra 2018 in očitno bo že prvih trinajst dni doživela usodni pretres. Prvi zadeva podpis političnega sporazuma z Levico, drugo ekonomsko ogledalo ji nastavlja fiskalni svet. V prvem primeru gre za izhodiščni preizkus zaupanja političnih partnerjev, pri drugem za ekonomsko kredibilnost vlade. Oboje določa politične možnosti ekonomskega preživetja te vlade. To so kritične in hkrati prevojne točke sedanjega stanja. Prvi koraki določajo, kako se bo v prihodnje ožil nabor možnih odločitev, kdaj in kako lahko pride do njihovega zaklepanja. Takrat bo Šarčeva garnitura ostala brez alternativ.

Politična arhitektura trinajste vlade je razmeroma preprosta. Imamo manjšinsko vlado, ki v normalnem koalicijskem političnem seštevku nima večinske podpore v parlamentu. Doslej so slovenske vlade delovale po načelih minimalnih večinskih koalicij z najmanjšim skupnim imenovalcem. Šarčeva vlada je prva, ki mandat veže na načelo maksimiranja manjšinske koalicije. To pomeni, da mora vsakič znova doseči parlamentarno večino pri sprejemanju svojih političnih odločitev. Vsakič znova stopa na politični trg, ki pa namesto konkurenčnosti zahteva več političnega sodelovanja, usklajevanja in zaupanja. Skandinavska politika že desetletja temelji na teh načelih, od tod njena kultura konsenza in tudi konsistentnost javnih politik. Ekonomska teorija na poslovni ravni govori o povezovalni konkurenčnosti (»co-opetition«). Konkurenca torej ni darvinistični boj vseh proti vsem, temveč proces učenja, prostor sodelovanja, skupnega poslovanja. Kaos političnega trga te logike še ni dojel.

Poseben sporazum med vladno koalicijo in Levico določa, kaj je za obe strani vsebinsko sprejemljivo, kako naj bi se medsebojno usklajevali. Levica se je odrekla neposrednemu sodelovanju v vladi in pri kadrovski delitvi moči, zahteva pa nekatere socialnorazvojne premike in mogoče kadrovske zadržke. Vlada je bila potrjena zgolj s parafiranim sporazumom, torej sta obe strani stavili na medsebojno zaupanje. Strah in tveganje pred Janševo politično alternativo sta bila večja od nezaupanja in negotovosti takšnega dogovora. Po izvolitvi je Šarčeva vlada v navidezno dobljenem položaju. Proceduralno vladne krize ni mogoče tako preprosto sprožiti, Levico pa so z vseh strani stigmatizirali zaradi izjav in vsebinskih zahtev. Če bo Šarčeva vlada izigrala sporazum, potem je pot do politične krize in novih volitev spomladi odprta. Če pa ga bo potrdila, potem bo treba prestati nekatere konkretne politične teste. In prvi je že tukaj. Primer Črnčec je šolski primer, kot se za akademike v politiki tudi spodobi.

Primer ni toliko pomemben zaradi dilem, ki jih osebno sproža Črnčec, temveč zaradi politične načelnosti, na kateri kot nekdaj Cerar gradi tudi Šarec. Črnčec je intelektualni proizvod FDV, nedvomno velik politični oportunist. Ali je na področju varnostnih vprašanj strokovno kompetentna in politično zaupanja vredna figura, ali je »prebežnik« ali zgolj »podtaknjenec« Janševe politične falange, niso ključna vprašanja. Šteje presoja, ali je družbeno odgovoren slovenski politični prostor sposoben zavreči politično pobalinstvo, so politične elite dovolj samozaščitne, da se znebijo cenenih oportunistov. Črnčec je tako postal Šarčev kavelj 22, izbira bo, kot v Hellerjevem romanu, usodna. Točka preloma med vladno koalicijo in Levico ne bi mogla biti bolje izbrana. Če Levica tiho potrdi Črnčeca, je pokopala svoj položaj vladnega korektorja in samo sebe. Če Šarec popusti, dokazuje svojo šibkost, Janša pa dobiva dokaz o »reciklaži« globoke države in Levici kot demiurgu socializma. Za Šarca in Mesca bo to ključna točka preloma, preizkus njune politične zrelosti in spretnosti. Šarčevo politično kosilo ne bo zastonj.

Politično manj tvegana, toda ekonomsko sila nevarna, je ocena koalicijske pogodbe, ki ga spektakularno ponuja Kračunov fiskalni svet (FS). Njegova kritična opozorila glede dolgoročne vzdržnosti javnih financ so stara in zadevajo že Cerarjevo vlado. Tokrat so vzeli v precep koalicijsko pogodbo, ocenili njihove javnofinančne in makroekonomske učinke in prišli do katastrofalnih ugotovitev. V okviru svojih scenarijev in namer iz koalicijske pogodbe so za leto 2019 namerili dodatni primanjkljaj od 0,6 do 1,6 odstotka BDP-ja, do leta 2022 pa med 2,9 in 5,3 odstotka oziroma 1,7–3,0 mrd EUR. Žal so rezultati ocen in simulacij vredni približno toliko kot predloga, iz katere so izhajali.

Koalicijska pogodba je seveda zmeden dokument, ponuja tisto, česar ne more uresničiti, in nima tistega, kar potrebuje. Ekonomski ukrepi spadajo v prvo kategorijo, nametani, brez povezav in politik, ne ponujajo točk oprijema za pametno opredelitev scenarijev ali relevantno kvantifikacijo učinkov. Hkrati pogodba ne vsebuje političnih stališč glede kadrovanja, vodenja koalicije, reševanja konfliktov in komuniciranja. Skratka, tradicionalen semenj ničevosti. Zaradi vseh teh nedorečenosti je seveda ekonomska simulacija mogočih javnofinančnih in makroekonomskih posledic ukrepov in politik iz koalicijske pogodbe politična fantastika in hkrati nepotrebna strokovna šlamastika FS. Če njegovi sklepi nimajo realne opore in so zgolj opozorilo, potem je FS s tem prestopil meje med objektivno strokovno presojo in politično manipulacijo. Opozorilo, da koalicijska pogodba podcenjuje makroekonomska tveganja in javnofinančno vzdržnost, je umestno. Toda za FS bi bilo bolje, če bi ga povedal brez nebuloznih analiz in scenarijev.

Trinajsta vlada na trinajsti dan v septembru ima morda trinajst dni, da reši svoj politično-ekonomski gordijski vozel. Postavi ločnico svoje politične načelnosti v primeru Črnčec in zastavi svojo ekonomsko kredibilnost glede fiskalne vzdržnosti. Vse drugo je radio Ga Ga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Božidar Veljković, Ljubljana

    Ekonomija: Šarčev kavelj 22

    Po dolgih porodnih povolilnih mukah smo 13. septembra le dobili 13. vlado. Vlada je sicer manjšinska (s 45 glasovi za in 34 proti), vlada pa je. Nove volitve, nova vlada, so dogodki, ki tudi znova predramijo zaspalo upanje volivcev v boljši danes. Problem je v tem, da politiki ponujajo boljši jutri, ki kot kažejo izkušnje, nikoli ne pride. Mnogi vidijo problem te vlade v specifični in asimetrični vlogi oziroma... Več