Janko Lorenci

Janko Lorenci

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kolumna

Preobrazbe

Politične kariere so v glavnem cikcakanje

Nikoli ne vemo, v kaj se bo razvil novopečeni politik, a postopoma si vsak izriše svoj portret. Vendar tudi ta ni dokončen. Metamorfoze, preobrazbe, spremembe posameznikov so mogoče vedno, in to v obe smeri, iz dobre v slabo in iz slabe v dobro. Žal se zdi, da je prvih bistveno več. Če to drži, potem politika praviloma res kvari. Kakorkoli, vsak ima pravico in možnost za samokorekturo in nov začetek. Še sreča, saj malo ljudi vse življenje koraka po eni sami ravni, neoporečni črti. Skoraj vsi cikcakamo.

Tako je od nekdaj; svetopisemski grešniki so se spreminjali v svetnike, vojskovodje v mirovnike in narobe, osvoboditelji v diktatorje, celo Hitler ni bil vedno pošast. Pri tem nikoli ne vemo, koliko so za preobrazbe zaslužni notranji in koliko zunanji vzgibi. Zakaj je velika depresija v Nemčiji rodila fašizem, v Ameriki pa Rooseveltov New Deal? Ali za papeža Frančiška že vemo, kako bo zapisan čez 20 let? Mnogi nacionalni junaki končajo kot nacionalne nesreče in varianto takih metamorfoz poznamo tudi v ljubi Sloveniji: Bavčar in Janša sta začela kot velika osamosvojitelja, končala pa v zaporu (no, drugega je rešilo ustavno sodišče).

Na kateri točki življenjske krivulje se spremeniš, je širše pomembno pri javnih osebnostih, ker s svojimi preobrazbami pač vplivajo na okolje. Spremeniš se lahko načeloma še tik pred smrtjo in subjektivno umreš kot dober človek, čeprav si bil vse življenje pridanič. Za druge to ni pomembno, za umirajočega pa je, če zato laže odide na oni svet.

Visoka stopnja negotovosti, ki praviloma spremlja preobrazbe, ni zaželena, saj je zlasti pri politikih dobro, da so predvidljivi. Volitve so, kot potrjuje epidemija novih obrazov, hazard. Sicer pa nas pred neljubimi preobrazbami bolj kot trdnost posamičnih osebnosti varuje predvidljivost institucij in ureditve – razen če je ta tako zavožena, kot je sedanji svetovni red.

A stabilizatorji, močnejši in šibkejši, so tudi v človeku. Obstajajo ljudje, ki kot da so vedno enaki, a so redki in notranje očitno zelo trdni. Tak je bil med našimi politiki Pučnik, pa še tega je na koncu zlorabil Janša. Velika večina doživlja večje ali manjše preobrazbe, včasih postopne, včasih sunkovite. Po osamosvojitvi so se celi bataljoni vnetih komunistov na hitro preoblekli v zagrizene antikomuniste. Na srečo ne vsi, Milan Kučan se je kot predsednik dobro obnesel v nedemokratičnem socializmu in demokratičnem kapitalizmu. Iz tega lahko morda potegnemo nauk: pred prehudimi nihljaji človeka varujeta neka temeljna dobronamernost in zmernost, skrajnosti pa se rade sprevržejo v svoje nasprotje. Taka zmernost, lahko bi ji rekli tudi modrost, je značilna za ekonomista Jožeta Mencingerja, podpredsednika prve vlade v samostojni Sloveniji; do socializma je bil kritičen že v socializmu, do kapitalizma pa potem, ko smo vanj skočili, ne da bi zares vedeli, kaj prinaša. Nasploh se zdi za javne osebnosti distanca do svetih resnic mainstreama najkonstruktivnejša, čeprav naporna drža.

No, to hvalnico zmernosti po svoje zanika drug znani ekonomist, Jože Damijan, nekaj mesecev Janšev minister, sicer pa najvidnejši član t. i. mladoekonomistov, ki so na začetku tisočletja z macolami odpirali vrata neoliberalizmu po slovensko. Toda Damijan je po izbruhu krize 2008 doživel izrazito preobrazbo in se spremenil v potentnega kritika neoliberalizma. Tako popravlja škodo, ki jo je pomagal povzročiti svojčas, cena, ki jo plačuje za zasuk, pa je značilna: manj zanimiv je za medije. To pomeni, da so ti v marsičem dediči mladoekonomistov.

Naglo in tudi zato tako očitno preobrazbo je doživel Kučanov naslednik Janez Drnovšek. Bolezen ga je iz suhega, sposobnega tehnokratskega premiera spremenila v newageovskega predsednika republike. Eden njegovih naslednikov, igralec Borut Pahor, se je iz partijskega naraščajnika predelal v glasnika blairovske tretje poti, ustrezno preoblikoval SD in jo tako kastriral. Cerar se je iz visoko etičnega ustavnega pravnika skrčil v cikcakastega politika.

Drastično se je preobražal tudi dozdevno nepremakljivi Janez Janša. Iz mladega komunista se je razvil zaslužen osamosvojitelj in priložnostni socialdemokrat, ki se je postopoma levil v trdega in na koncu, tudi zaradi evropske ekstremistične konjunkture, skrajnega desničarja. Je edini naš politik z izrazitim kultom osebnosti, ki je skušal nasproti svojemu kultu naivno postaviti kult Milana Kučana. Zdaj so zanj priročno poosebljenje zla begunci, Levica, sodstvo itd. Janša teoretično mogoče metamorfoze na boljše ne bo doživel.

Kakšen premier bo Marjan Šarec, še ne vemo, slutnje pa niso kaj prida. Dramatičnih notranjih preobrazb ne bo doživel, ker se zdi brez trdne nazorsko-politične usmeritve. To je pokazal že, ko je od neoliberalne NSi lahkotno presedlal k socialistični Levici. Zdaj se naglo bliža odločilnemu razpotju in izoblikovanju podobe, ki bo ukalupila njega in ves mandat. Z imenovanjem Črnčeca je podrl nekaj mostov do dostojnosti in Levice. Če bo podlegel še divji protisocialni ofenzivi kluba podjetnikov, desnice in večine medijev, bo Levica hočeš nočeš morala skočiti z voza. Skratka, Šarec je pred odločitvijo, ali bo vodil vlado malih ljudi ali velikega denarja. Če se bo dokončno odločil za denar, bo imel zelo pičle možnosti za preobrazbo, tudi če jo bo hotel. Naj ga spomnimo, kaj je malo pred veliko vojno rekel veliki Franklin Delano Roosevelt: »Zdaj vemo, da je vlada organiziranega denarja enako nevarna kot vlada organiziranega kriminala.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.