Potrditev angažirane in kritične ekonomije

Letošnji izbor prejemnikov Nobelove nagrade za ekonomijo je tudi svojevrstna švedska zaušnica ameriškemu »trumpizmu«, na ekološkem in razvojnem področju

Podelitev jubilejne petdesete Nobelove nagrade za ekonomijo leta 2018 je končala v rokah dveh uglednih ameriških ekonomistov, Williama Nordhausa in Paula Romerja. Izbira ni presenetljiva, oba sta že nekaj let v vseh ožjih izborih, pomembnejši sta tokrat njuna skupna nominacija in povezanost področij njunega raziskovanja. Nordhaus je nagrajen za teoretsko preučevanje vpliva podnebnih sprememb in dolgoročne rasti, Romer pa za tehnološke inovacije pri tem. Tehnološke inovacije so ena ključnih dolgoročnih poti reševanja negativnih učinkov podnebnih sprememb. V obeh primerih potrebujemo prave tržne rešitve in aktivno politično sodelovanje. Oba nagrajenca sta izvrstna znanstvenika in hkrati družbeno angažirana intelektualca. Zato je letošnji izbor tudi svojevrstna švedska zaušnica ameriškemu »trumpizmu«, na ekološkem in razvojnem področju.

Petdeseta Nobelova nagrada za ekonomijo je čas za nov pogled na to neverjetno politično ekonomsko institucijo. Zgodba sega v šestdeseta leta 20. stoletja. Švedska Riksbank je ustanovila sklad, ki ga tedanji guverner Per Asbrink ni želel vrniti v proračun. Ob praznovanju tristoletnice centralne banke (15. avgust 1968) so povzeli prelomno idejo mladega profesorja Assarja Lindbecka, da bi denar namenili za nagrajevanje vrhunskih ekonomistov. Pridobili so dovoljenje Nobelove družine, preskočili rezerviranost naravoslovcev do ekonomije kot znanosti in ustanovili nagrado za ekonomske znanosti v spomin na A. Nobela. Politična kupčija je bila jasna. Nobelovo nagrado plačujejo davkoplačevalci in ne družinski sklad, ni vezana na Nobelovo ime, temveč se podeljuje v njegovo čast, ni del tradicionalnih odborov Kraljeve švedske akademije, temveč posebne komisije. Vse drugo so postorili ekonomisti in njihov PR. Nobelova nagrada za ekonomijo ima sijaj prave, čeprav je kot »nevidna roka« njena vzporednica.

V petih desetletjih je pridobila kultni status, ekonomsko znanost je povzdignila v višave, ekonomisti so najvplivnejši razlagalci družbenih sprememb. Dejansko je bila vseskozi razpeta med socialnim in tržnim liberalizmom. Dilemo morda še najbolje ponazarja naslov knjige Jeana Tirola, enega redkih evropskih nagrajencev (2014), »Economics for the Common Good«. Ekonomija je v očeh javnosti zavdala človekovim vrednotam, bolj jo zanima tržna logika kot človeška, bolj kratkoročna ekonomika podjetij kot dolgoročno preživetje družbe. Toda ekonomija je institucionalni izum za povečanje blaginje ljudi, namenjena je dolgoročni ekonomizaciji skupnega dobra. In k temu častitljivemu poslanstvu se vrača letošnja Nobelova nagrada.

Oba letošnja nagrajenca, Nordhaus in Romer, raziskujeta, kako doseči dolgoročno vzdržno rast in povečati blaginjo ljudi na globalni ravni. Razumevanje in obvladovanje naravnih in človeških virov, povezanosti trga, narave in znanja pomenita temelj reševanja ekonomskih problemov. Nordhaus in Romer razkrivata ta prikrita razmerja, pomagati meriti in obvladovati stroške upravljanja naravnih virov (Nordhaus) ter koristi uporabe znanja in tehnoloških inovacij (Romer). Tako področje naravnih virov kot tudi tehnoloških inovacij je polno negotovosti in tveganj, pa tudi poslovnih priložnosti in možnosti družbenih ukrepanj. Decentralizirane tržne rešitve niso dovolj, potrebujemo interventne politike države, odgovornost globalnih trgov in svetovne skupnosti.

Nordhaus je v začetku sedemdesetih zastavil problem »zelenega računovodstva«, njegovo preučevanje alokacije omejenih energetskih virov je povezal z njihovo donosnostjo, cenami, tehnološkimi spremembami, dolgoročno gospodarsko rastjo. Sprašuje, ali je gospodarska rast v razmerah omejenih naravnih virov dolgoročno vzdržna, pod kakšnimi pogoji (stroški) lahko človeštvo tvega rast na račun okoljske degradacije. Okoljska ekonomika je spremenila ekonomski pogled na svet, okolje je stanje, BDP pa tok, zato se gospodarska rast prilagaja naravnim danostim in ne obratno. Nordhaus je bil na čelu skupine, ki je razvila dinamično vrednotenje in napovedovanje stroškov podnebnih sprememb (model DICE). Slovito Sternovo poročilo in londonska skupina IPCC sta bili pod njegovim vplivom, čeprav ju je kritiziral. Zanj je mogoče doseči ekonomski optimum pri povečanju povprečne temperature za 1,5 stopinje in uvedbi globalnega ogljičnega davka. Oboje je doživelo kritike, z leve in desne.

Romer je podoben intelektualni kaliber. Njegova teorija »endogene rasti« je postavljena zunaj običajnih okvirov. Znanje je pojasnil z monopolističnim tržnim pristopom, model rasti cepil z naraščajočimi donosi, tehnološka tržna transmisija je odvisna od državnih spodbud in politik. Rast je torej odvisna od notranjih institucionalnih dejavnikov, politika rasti zato ni nevtralna, še posebej z vidika neenake delitve dohodkov. Kot razvojni ekonomist je bil poln novih idej. Ekonomska tehnološka jedra delujejo kot politični klubi, prave tržne razmere spodbujajo nove tehnološke inovacije, pogodbena inovativna mesta po zgledu Hongkonga in Sečuana naj bi z eksteritorialnim položajem rešila razvojna vprašanja manj razvitih, s podjetniškim projektom Aplia je obogatel na področju internetskega izobraževanja. Toda v Hondurasu se je eksperimentalna mestna zgodba zalomila, kot glavni ekonomist Svetovne banke je po letu in pol letos odstopil. V prvem primeru je podcenil politične elite, v drugem birokratsko izprijenost mednarodnih institucij in zlorabo njihovih poročil (Doing Business). Čile je dobil nižjo oceno, ker so uradniki zaradi levičarske vlade ocenili povečano poslovno tveganje. Zveni domače.

Nordhaus in Romer sta znanilca napredne ekonomike. Trajnostni razvoj in prizadevanje za blaginjo ljudi ju družita, oba sta zavezana tržnim rešitvam in političnemu ukrepanju za skupno dobro. Nagrada je tokrat potrditev angažirane in kritične ekonomije. In prav je tako. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.