12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura
Žiga Divjak / »V današnjih razmerah si molka ne moremo več privoščiti«
Gledališki režiser o današnjih »hlapcih Jernejih«, sovražnem govoru in o svojih predstavah, s katerimi hoče ljudem privzgojiti občutljivost za probleme sočloveka
Šestindvajsetletni Žiga Divjak se je s svojimi dosedanjimi predstavami gledališkemu občinstvu predstavil kot režiser, ki z izrazitim čutom za socialne in človeške krivice na podlagi dokumentarnega gradiva preizprašuje ustroj svetovne in slovenske družbe, zlasti v tistih njegovih razsežnostih, ki določajo misel in življenje posameznikov in posameznic. Njegove predstave so politične per se, vendar svoje raziskovalne (in kritične) osti ne usmeri v politike in politiko, temveč v »drobovje« družbe, saj ga zanima, kako se politične odločitve odražajo v življenju konkretnih ljudi, ne le tistih na vrhu družbene piramide ali na njenem dnu, ki so postali – kot je dejal pokojni sociolog Zygmunt Bauman – »kolateralna škoda« sistema, temveč zlasti v srednjem sloju. Zdi se, da je to poslušno, tiho, konformistično družbeno okolje tudi naslovnik njegovih predstav, saj želi v njem privzgojiti občutljivost za družbene krivice in razumevanje (težav) sočloveka.
S temi besedami bi lahko opredelili Divjakove predstave. Tudi njegov režijski prvenec, predstavo Človek, ki je gledal svet (Slovensko mladinsko gledališče), saj je v njem drugo ob drugo nizal različne zgodbe »ponižanih in razžaljenih« iz nam bližnjega in bolj oddaljenega sveta, da bi pokazal, da je njihov skupni imenovalec v ujetosti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu. Že v tej predstavi, zanjo je lani prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo, je s premišljenimi postopki opozoril, kako krhek je »balonček« na videz varnega življenja Zahodnjakov v soočenju z izzivi globalizacije. Svoj prvenec je zasnoval na podlagi medijskih prispevkov, v slovenski javnosti zelo odmevno predstavo z naslovom 6 (Slovensko mladinsko gledališče/Maska) pa je ustvaril na osnovi temeljite raziskave in premisleka o izvorih in ustroju »konformističnega rasizma« tihega družbenega okolja, ki je pred nekaj leti, na vrhuncu begunske tragedije, botroval zavrnitvi nastanitve šestih mladoletnih beguncev v Dijaškem in študentskem domu Kranj. V predstavi je prikazal, da rasizem družbenega okolja nima korenin v nestrpnosti njegovih pripadnikov do drugih ljudi zaradi drugačne kulture, barve kože ali vere, temveč je njegova podstat ekonomska. Tudi tisti posamezniki, ki so sprva nasprotovali gonji proti migrantom in bili naklonjeni nastanitvi begunskih otrok v Kranju, so se namreč uklonili, ko je bila zaradi njihove pokončne drže ogrožena njihova socialna eksistenca.
Divjakova najnovejša predstava, Hlapec Jernej in njegova pravica, ki jo je ustvaril v Cankarjevem domu, na prvi pogled nima veliko opraviti s Cankarjevo povestjo, saj je režiser ni uporabil kot dramsko predlogo; veliko, pravzaprav vse, pa ima opraviti s »hlapci Jerneji« današnjega časa. Režiser je namreč v »hram slovenske kulture« umestil zgodbe danes najbolj izkoriščanih, a širši slovenski javnosti nevidnih »hlapcev«: zgodbe »IPS«--delavcev, ki delajo v Luki Koper, avtoprevoznikov in gradbenikov, a tudi delavcev v nemanualnih poklicih, saj je njihovo (samo) izkoriščanje, zlasti s prekomernim delovnikom za mizerno plačilo, primerljivo z izkoriščanjem »IPS«-delavcev v Luki Koper.
Divjak je več mesecev v sodelovanju z različnimi združenji, ki se borijo za pravice delavcev, Delavsko svetovalnico, obalno sindikalno konfederacijo KS 90 in drugimi sindikalnimi združenji obiskoval podjetja in delavske domove, da bi zbral pričevanja delavcev, ki so se znašli v odnosu do svojega »gospodarja« – bodisi »gazde« bodisi »zahtevane norme«– v sužnjelastniškem razmerju. Njihove zgodbe, dramatizirane, a skoraj v celoti avtentične, so igralci Minca Lorenci, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug v predstavi Hlapec Jernej in njegova pravica – premiera je bila prejšnjo sredo – interpretirali ob sočasnem »sizifovskem« vrtenju ročajev velikega valja, postavljenega sredi odra okrogle Štihove dvorane Cankarjevega doma.
Čeprav se Divjak dobro zaveda, da s svojimi predstavami morda nagovarja (le) prepričane, kajti »tudi prepričani potrebujejo potrditev, da je to, kar mislijo, pravilno«, je njegova želja v gledalcih privzgojiti občutljivost do tem, ki jih obravnava, in do ljudi, o katerih govori, saj je prepričan, da bomo kot družba obstali le, »če bomo problem drugega občutili kot svoj lastni problem«.
Zgodbe delavcev in delavk, ki ste jih dramatizirali v predstavi Hlapec Jernej, pravzaprav izpričujejo obstoj »tretjega sveta« znotraj evropskih družb. Del tega sveta so delavci migranti, v glavnem zaposleni v verigah podizvajalcev in »podizvajalcev«, ki opravljajo težka fizična dela tudi po 300 ur na mesec, da bi sebi in svojim družinam zagotovili preživetje. Kaj vas je najbolj pretreslo v pogovorih s temi ljudmi, ki ste jih ob pomoči Delavske svetovalnice kot gledališki režiser spoznavali v mesecih, ko ste pripravljali predstavo?
Zgaranost in pa življenje, zreducirano zgolj na delo. Stanje v nekaterih podjetjih je grozljivo. Najbolj so me pretresle izpovedi tistih delavcev, ki so, ujeti v brezizhodnem položaju, prisiljeni delati ogromno število ur na mesec, da zaslužijo toliko, da lahko sebi in svojim družinam zagotovijo preživetje, ne meneč se za ceno, ki jim jo tako naporno delo pušča na telesu in psihi. Mnogi zato nasprotujejo omejevanju števila delovnih ur na mesec, saj so prisiljeni misliti le na neto znesek, obljubljen ob koncu meseca. Nekateri vidijo nasprotnika celo v sindikatu, saj je zanje postalo le združenje, ki jim z zahtevami za skrajšanje delovnika poskuša vzeti kruh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.