Janko Lorenci

Janko Lorenci

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kolumna

Sramota nezelenosti

Človeštvo na Titaniku

Nedavno opozorilo IPCC, najvišje avtoritete, če govorimo o podnebnih spremembah, je dovolj jasno: če v prihodnjem ducatu let ne bomo korenito spremenili odnosa do okolja, se bo začela današnja civilizacija sesedati. Bo svarilo zaleglo? Izkušnje so slabe: po takih opozorilih praviloma nastane kratkotrajen medijsko-politični preplah, izzveni, v hipni vznemirjenosti sprejeti sklepi pa se izvajajo polovično ali niti to ne.

Približno tako bo tudi zdaj. Dogajanje po svetu je porazno. Ameriki vlada primitivec, ki sploh ne priznava človeškega dejavnika pri uničevanju okolja. Pol Afrike se bori za preživetje, se bliskovito množi in naglo uničuje svoje okolje. Amazonski pragozd bo kmalu smrtno ranjen. Najmočnejša evropska država svet mirno goljufa glede dizelskih izpuhov. Svetovna delavnica Azija se duši v smogu, arktični led se tali. Povsod okolju v posmeh na veliko kupujejo požrešne terence in dajejo velikanske denarje za orožje. Politika o primerjalno nedolžnih migracijah kriči, o okoljski katastrofi jeclja. In Slovenija? Zadnji vladi imata gospodarskega ministra, ki varuhe narave zmerja z ekoteroristi. Tega še Trump ne reče.

Poročilo IPCC potrjuje, da bo treba nekatere današnje samoumevnosti, zlasti zapoved nenehne rasti, opustiti, ker so prenevarne. Potrjuje tudi, da sta družba in okolje neločljivo prepletena, družba, ki sesuva svoj fundament, pa je bolna, saj nas vodi v naglo katastrofo. Tretjič, zgolj znanstveno-tehnični napredek nas ne bo rešil, temeljito bo treba spremeniti kmetijstvo, promet, industrijo ..., predvsem pa kar temelje družbene zgradbe, se pravi kapitalizem in današnjo demokracijo. Kavelj je v tem, da je moč skoncentrirana pri kapitalu in etablirani politiki, oba pa zagrizeno branita pogubni status quo. A tudi populisti, ki zdaj majejo politično sredino, se za okolje ne menijo, enako kot glavnina medijev. Ti sicer dvigajo okoljski preplah, vendar nočejo videti tesne povezave med družbenim modelom in uničevanjem okolja. Tako pomagajo ohranjati prevlado neoliberalnih dogem, sicer že omajanih, a še vedno dokaj ponotranjenih. Dejstvo je tudi, da bi se moral razviti svet, če hoče preprečiti črne scenarije, odreči delu potrošniških ugodij, manj razviti pa bliskovitemu napredovanju.

Tako si stojita nasproti dobesedno usodna ekološka grožnja in velikanska inercija ureditve, zaradi katere se kriza okolja naglo poglablja. Če bo pri tem ostalo, bo hudo.

Res se danes tudi zaradi novih socialnih gibanj in družbenih omrežij dogajajo nagli kulturni prelomi (#MeToo, drugačen odnos do plastike, vegetarijanstva itd.). Tako naj bi se, upajo optimisti, prelomil tudi odnos do okolja in prinesel učinkovit pritisk na politiko in gospodarstvo. Toda vse letošnje divjanje narave, vsi njeni kriki niso upočasnili velikanskega proizvodno-potrošniškega pogona ali spremenili politične in ekonomske rutine. Pritisk od spodaj se sicer krepi, občutek ogroženosti tudi, toda velika mašina se nemoteno vrti in melje naprej. Svet ostaja globaliziran, povezan z enim samim (neoliberalnim) modelom, hkrati pa brezupno razdeljen in tekmujoč – nesposoben za velike akcije v skupno dobro. Model, ki mu vlada, ga od tega neposredno odvrača.

Na klasičnem Titaniku niso vedeli, da se bliža ledena gora, na današnjem pa za »goro« vemo, vemo, da smo hudo ogroženi, toda ladja pluje z nezmanjšano hitrostjo in orkestri blefersko godejo naprej. Človeštvo se obnaša kot miš, ki jo je hipnotizirala kača. A je v tem primeru miš in kača hkrati.

Nič še ni dokončno izgubljeno, toda lahko smo pesimisti. Morda je edina rešitev v tem, da nas bodo zadele še hujše katastrofe, tako hude, da bodo naposled le spremenile razpoloženje, povečale pritisk od spodaj, prestrašile tudi elite in odprle pot do popravkov sistema, navad, privilegijev, vrednot.

Taka pot je mazohistična, predvsem pa strahovito tvegana, saj streznitvene katastrofe ne bi smele biti nepovratne, hkrati pa bi morale biti dovolj zgodnje, da bi se homo, imenovan sapiens, naposled res zdramil in zganil. Če v roku, ki ga postavlja IPCC, ne bo storjeno dovolj, bodo spremembe postale nepovratne, miren in nadzorovan prehod v tak ali drugačen postkapitalizem z vzdržno rastjo in več planiranja pod vodstvom države pa nemogoč. Če bo okolje preveč uničeno in divje, bo vsakdo surovo reševal svojo kožo. To bo čas kaosa, vojn, barbarstva.

To je načeloma mogoče preprečiti; na voljo je dovolj znanja, denarja in tehničnih sredstev, da bi lahko potegnili zasilno zavoro, a ohranili dostojno življenje. Toda ne bo šlo brez globalnega psihološkega preloma in ustreznih dejanj – zelenega New Deala. Rooseveltov New Deal je ozdravil (najprej ameriško) zahodno družbo, zeleni meri na družbo in okolje. Ne bo ga brez močnega pritiska na sfero odločanja. Po poročilu IPCC je še bolj jasno: v redu politika je zdaj tudi in predvsem ekologija.

Taka politika, ne kapital, kakršnega pri nas predstavlja Klub podjetnikov, mora spet dobiti odločilno besedo pri usmerjanju družbe. Fatalizem in negibnost sta v tem trenutku najslabša svetovalca. Demokracijo, dokler še je, gre izrabiti. Volivec naj se ozre k strankam, ki niso zelene zgolj ekološko, ampak tudi družbeno. Iniciativnost se splača. Na Nizozemskem je sodišče odločilo v prid okoljske skupine Urgenda, ki je tožila državo, da prepočasi zmanjšuje sproščanje toplogrednih plinov v ozračje. Sodnik je rekel: država je dolžna varovati državljane pred podnebnimi spremembami. To je precedens, vreden posnemanja.

Biti nezelen mora postati sramota. Izbira je skromna: z angažiranjem in nekaj znosnega odrekanja še naprej civilizirano življenje, s fatalizmom v katastrofe, stiske, distopijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.