Vprašanje varne države

Šarčeva vlada je pred Natom prvič pokazala svoj pravi obraz. Šarec je postal zapriseženi atlanticist, zagovornik večjega vojaškega proračuna, tihi nakupovalec osemkolesnikov, domači mešetar s socialno državo.

Obisk Natovega generalnega sekretarja v Ljubljani pa večno sporna mitologija obletnic Slovenske vojske in kronično razkrajanje sistema nacionalne varnosti postavljajo v ospredje vprašanje varne države. Vojska je tradicionalni atribut državnosti, šibke in zmedene obrambne strukture so od nekdaj znak nedorasle države. V postmoderni družbi XXI. stoletja bi morala biti socialna država alternativa vojaški, toda razvojni trendi gredo v nasprotno smer. Nato je zgodovinski evroatlantski relikt, izgubljen tudi v novih geostrateških razmerjih velikih sil. Sloveniji je za zdaj prinesel več težav kot rešitev, članstvo prinaša več kolektivne nevarnosti kot varnosti.

Nato je seveda staro politično vojaško orodje za ameriško vojaško obvladovanje Evrope, obrambni ščit pred komunistično SZ in njenimi sateliti. Kot pravi prvi generalni sekretar Anglež Hastings Ismay, naloga Nata je stisniti Nemčijo, izobčiti Rusijo in vpeti ZDA. Nato je v hladni vojni cvetel, težave sta prinesla propad komunizma in spektakularna širitev EU in zavezništva. Zavezništvo je pri tem pohodu na vzhod pozabilo na tihi dogovor o nevtralnem območju med Rusijo in Natom in trajno vznemirilo Ruse. V zadnjih balkanskih vojnah je Nato prvič vojaško posredoval na evropskem ozemlju, po 11. 9. 2001 so prvič uporabili sloviti 5. člen zavezništva o vojaški solidarnosti pri napadu na katero od članic. Toda že z iraško vojno so se iluzije razblinile. Nato se v svetu globalnega političnega popuščanja in ameriških vojn ne znajde več. Tu so spet Putinova Rusija s Krimom in Ukrajino pa mednarodni terorizem in ameriški geopolitični unilaterizem. Nato je znova na usodnem razpotju.

Tri težave so najočitnejše. Prvič, za večje države z lastnimi razvitimi vojskami je Nato postal sredstvo podvajanja kapacitet, majhne in vojaško šibke članice pa so povsem izgubile suverenost nad vojaškim sistemom. Drugič, političnoekonomska stališča in interesi EU in ZDA si vedno bolj nasprotujejo, tudi VB izstopa iz EU in ne iz Nata. Tretjič, EU se strinja z bistveno manjšimi vojaškimi proračuni kot ZDA. Preprosto, ZDA so prepričane, da EU igra ekonomsko vlogo »samotnega jezdeca«, EU, nasprotno, v ZDA vidi zaveznika, ki jo politično izkorišča za svoje geostrateške koristi. Za ZDA je Nato politični poligon za vojaški biznis, za EU cenejši varnostni dežnik. Strani sta si navzkriž glede vojaških tveganj in cene varnosti. Toda ocena varnosti tiči v demokratični legitimnosti vojaških zvez in zavez. In v tem grmu tiči ekonomski zajec.

Vojaški proračuni se že leta povečujejo, orožje je spet postalo jamstvo miru. Leta 2017 so svetovni vojaški proračuni znašali 1739 milijard dolarjev, 2,2 odstotka svetovnega BDP (SIPRI, 2018). Vojaški izdatki ZDA so 610 milijard, enkrat več kot porabita Kitajska in Rusija skupaj, podobno velja za vojaške proračune članic Nata, brez ZDA. Ožji proračun Nata je nekaj več kot 1,6 milijarde, prispevek ZDA je petina te vrednosti, vse drugo je ameriško mešanje hrušk in jabolk glede financiranja lastnih sil in vojaških operacij. Podobna megla vlada glede vojaških proračunov članic in želenih dveh odstotkov BDP do leta 2024. Danes pet članic od 29 presega to mejo, sedanje povprečje je 1,46 odstotka. Potrebe, interesi in možnosti članic so različni, zato bi morali biti finančni pristopi različni. Eni so veliki in močni, drugi majhni in obrobni, zato bi države lahko delili v tri skupine. Prve so pri dveh ali več odstotkih, za druge bi bila ciljna raven vojaških izdatkov 1,5, za tretje zadostuje odstotek BDP. V to skupino spada tudi Slovenija.

Naša država vseskozi nima jasne zunanje in tudi ne varnostne politike. Vstop v Nato je bil prvovrstni politični projekt brez jasnih predstav, kaj prinaša. Slovenska vojska je padla v brezno levih in desnih političnih antagonizmov, Nato jo je posrkal vase, sistem nacionalne varnosti pa je povsem razpadel. Slovenska vojska je danes obskurna Natova vojaška struktura, tehnična opremljenost in vojaška usposobljenost pa sta daleč od domačih potreb in namer. Seveda smo zamudili priložnost, da bi posegli po nevtralnosti kot Avstrija, da bi morda vojsko nadomestili z drugimi strukturami kot Islandija, da bi jo nadomestili s TO, ki državo bolj brani pred naravnimi nesrečami kot pred zunanjim sovražnikom. Kdo namreč ogroža našo državo? Morda Rusija, Kitajska, balkanski politični kaos, katera od članic EU in Nata v bližnji soseščini? Vojaška sila nikoli ni bila naša primerjalna prednost, od Maistra pred stotimi leti do partizanskega boja in zadnje odcepitvene vojne. Že gola policijska flota Hrvaške v Umagu pove, da s silo ne moremo rešiti vprašanja morske meje, da migrantov ne bomo pregnali z osemkolesniki in da nas terorizem ogroža sorazmerno z našim vojaškim angažiranjem v Natovih operacijah v tujini. Težava slovenske vojske ni denar, temveč ljudje, zgrešena tehnična oprema in politizacija organizacije. Sem sodijo tudi zgrešene predstave o zavezništvu.

Če je vojska temelj suverenosti držav, Nato pa ni naddržavna integracija kot EU, potem je Slovenija pri izvajanju varnostne politike avtonomna, do tujih in lastnih zavez. Šarčeva vlada je pred Natom prvič pokazala svoj pravi obraz. Šarec je postal zapriseženi atlanticist, zagovornik večjega vojaškega proračuna, tihi nakupovalec osemkolesnikov, domači mešetar s socialno državo. Kdor povečuje vojaški proračun brez presoje vojaške ogroženosti in reforme varnostnega sistema, dejansko ekonomsko ogroža notranjepolitično varnost države. In to ni šala.

Samuelsonova učbeniška izbira med topovi in maslom krasi učbenik Ekonomike od časov nastanka Nata. Nič se ni spremenilo na tej transformacijski krivulji, oportunitete so enake. Več damo za vojsko, manj je na voljo za drugo, šole, bolnišnice, socialo. Zato je trdna socialna država največje jamstvo varnosti in miru, vojaška pa vojn, bede in pobojev. Vojne so vedno izbirali bogovi, mir in blaginjo pa ljudje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.