Kultura / Pregled leta: Izrojeni kulturniki

Bojevite razprave o tem, ali si dramatičarka Simona Semenič in hibridna umetnica Maja Smrekar tako ugledno priznanje, kot je letošnja Prešernova nagrada, sploh zaslužita, so bile videti nekako tako: na eni strani zagovorniki umetniške svobode, ki so bili tokrat žal v manjšini, na drugi napadi ad hominem spletnih anonimnežev, pa tudi takih, ki se jim sploh ni zdelo vredno skriti za vzdevkom – in te so izdatno podpihovali tudi desni politiki.

Zakaj je do tega prišlo? Najprej zato, ker je založba Beletrina na svoji strani objavila skoraj deset let staro fotografijo Simone Semenič, na kateri pozira zgolj ovita v razrezano slovensko zastavo. Semeničeva je bila hitro označena za skruniteljico državnega simbola, takim pa se nagrade pač ne podeljujejo – in potem se je razjarjen narod hitro spomnil še na Majo Smrekar, ki je prav tako ni vredna, kajti s svojim projektom Hibridna družina žali institucijo tradicionalne družine (del njega je namreč tudi to, da podoji psa – oziroma je vsaj tako videti, sploh pa laikom, ki niso seznanjeni z vsebino njenega dela). Kaj je v resnici sporočilo obeh projektov, se ni vprašal nihče. Sicer pa, zakaj bi tudi se, ko pa se podoba o degenerirani umetnosti tako lepo umešča v kontekst »zažiralskih umetnikov«, ki živijo na račun države in iz samega dolgčasa producirajo nikomur razumljiva dela – dogodek je bil tako pravzaprav prikladen za to, da se spodbudi odrivanje predvsem bolj alternativnih vej umetnosti še bolj na rob (tudi finančno) in okrepi diskurz o »izrojeni levici«, ki takšno umetnost proizvaja.

Po drugi strani je letos minilo sto let od smrti Ivana Cankarja, ki ga zdaj na veliko častimo, z njim pa se hvalijo tudi tisti, ki sočasno pljuvajo po Smrekarjevi in Semeničevi. Pa čeprav je bil v svojem času outsider – in verjetno bi bil to tudi danes. Zato je pomembno, da se z deli domačih umetnikov, pa naj bodo to nagrajenci, obetavni mladi, tisti, ki ustvarjajo na obrobju, ali tisti, katerih dosežki bolj kot doma odmevajo v tujini, poučimo (po možnosti še pred njihovo smrtjo), preden jih sodimo. In da se umetnosti v družbi končno odmeri prostor, ki ji pripada, na kar so številni kulturniki pred kratkim ponovno opozorili v javnem pismu politikom: Čas je za kulturo in umetnost.