Marcel Štefančič jr.

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Film

Vrhunec

Climax, 2018, Gaspar Noé

zelo za

Diskofašizem.

Vrhunec pokaže, kako veliko je treba, da nastane skupnost – in kako malo je treba, da razpade. Skupnost, ki razpade, je francoska eksperimentalna plesna skupina, ki se pripravlja na turnejo po Ameriki. Najprej vidimo “stare” posnetke z avdicije, tako da spoznamo plesalce (njihova upanja, njihove sanje, njihove ambicije, njihove strahove, njihove tesnobe, njihove spolne afinitete), potem pa se preselimo na zadnjo vajo, generalko, ki to plesno skupino – pod taktirko koreografinje Selve (Sofia Boutella) in producentke Emanuelle (Claude Gaujan Maull) – dokončno prelevi v strastno, bujno, živahno, poskočno, inkluzivno, evforično, dobro integrirano, harmonično, multikulti skupnost.

A ko je vaje konec in ko Selva dahne “Zdaj pa žurka!”, nekdo punč – sangrio – prešpika s skrivnostno, a očitno močno drogo, ki iz plesalcev potegne vse najslabše: skupnost se v opuščenem skladišču razpusti in prelevi v agresivno, agonično, primitivno, kaotično, povsem zblojeno, degenerirano drhal. Strup plesalce loči in razbije – grabijo jih panika, paranoja, histerija, norost, nasilje. Nekateri fukajo, drugi ubijajo. Demokracije je neizbežno konec. Preostane le še hedonistično, animalično, lunatično, sadistično uveljavljanje svojih sebičnih interesov. Nadzor je izgubljen. Resentiment se vžge. Ljubosumje se sleče do golega. Nestrpnost dobi erekcijo. Lepota požre skupnost. Bad trip sreča body-horror. Suspiria sreča maso mesa. Strop je na tleh – tla so na stropu.

Preživijo le ekstremne emocije. Groza pleše – furijasto, grizlijevsko, halucinantno. Kamera, zvok in montaža komaj lovijo sapo. A teror ima oči. Noben kader ni vržen stran – vsak kader je psihedelični citat adrenalinskega, avtodestruktivnega, senzualnega, ultrakinetičnega, nepovratnega mind-fucka. Res malo je treba, da skupnost razpade – le nekaj jo zastrupi in že se fašizira. Vrhunec je alegorija dobe, v kateri kolektivno življenje ni več mogoče. In ko kolektivno življenje ni več mogoče, se vsak posameznik zave prekarnosti, hipnosti in iluzornosti svoje eksistence.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.