Hrvaška / Heni Erceg: Himna
Danes celo otroci, če že ob prvih taktih Lijepe naše ne skočijo na mlade nožice, občutijo posledice. In to fizične
Bilo je enkrat leta 1990, poročala sem z zborovanja HDZ v nekem mestecu, sicer znanem po tem, da je med drugo svetovno vojno padlo veliko njegovih meščanov, ki so na poziv komunistične partije »zašli« v partizane. Tedaj, nekaj desetletij po vojni, sem tamkajšnje prebivalce opazovala, kako žarečih lic in brez izjeme z roko na srcu nevešče zategujejo himno nove hrvaške države. Besedilo jim je delalo precejšnje preglavice, saj so bili leta in leta vajeni po ukazu neke druge partije grmeti jugoslovansko himno Hej, Slovani. Stala sem, naslonjena na neki zidek, in z zanimanjem opazovala preobrazbo ljudi – vojna na Hrvaškem se takrat sploh še ni začela – v zagrizene nacionaliste, ki so se čez noč zavedeli svoje večdesetletne zablode glede Jugoslavije in »tisočletne težnje po samostojni Hrvaški«.