Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu?

Orjaška moskovska dvorana je leta 1930 nabito polna – ljudje napeto in nemo spremljajo sojenje »izdajalcem« Sovjetske zveze. V vlogi sodnika nastopa Andrej Višinski, v vlogi tožilca Nikolaj Krilenko, v vlogi obtožencev pa skupina inženirjev in ekonomistov, ki jih boljševiške oblasti obtožujejo ultimativnih zločinov – ustanovitve »industrijske stranke«, rušenja sovjetske vlade, sodelovanja s tujimi agenturami (s Francijo, Britanijo ipd.), sabotaže sovjetske industrije, transporta in kmetijstva, uničevanja gospodarske rasti, zaviranja socializma in tako dalje.

Obtoženi, ki so brez zagovornikov, vse po vrsti priznajo. Ja, zrušiti so hoteli vlado! Ja, povezovali so se s Francijo in belo gardo! Brezmejno se samoobtožujejo. Ja, prav zaradi njih Sovjetska zveza še vedno ni v socializmu! Brez njihovih sabotaž bi že bila! Ovajajo druge zarotnike. Globoko se kesajo. Moledujejo za »pravično« kazen. Če se jih bodo usmilili, obljubljajo, bodo svoje življenje posvetili izgradnji socializma. Krilenko, ves čokat in obritoglav, za vse terja »skrajni ukrep družbene zaščite« – streljanje. Publika je navdušena. »Smrt saboterjem!« Na koncu večino res obsodijo na smrt. Pritožba pa ni mogoča.

Obtoženci svoje vloge odlično odigrajo, a svoji vlogi brezhibno odigrata tudi tožilec in sodnik. Ni dvoma: tistim, ki so sedeli v dvorani, se je vse zdelo povsem regularno in upravičeno. Verjetno so si celo rekli: ne, takih reči ne moreš zrežirati!

Sojenje članom »industrijske stranke« je bilo tipični stalinistični »montirani« proces, ogrevanje za razvpite moskovske procese (1936-38), na katerih so stare boljševike, junake oktobrske revolucije, po novem »ostudne agente razrednega sovražnika«, »hlapce kapitalizma«, »trockistične judeže« in »smrdljive izmečke«, ki so, kot je trdil Višinski, potonili v »diabolično neskončnost zločinstva«, obtoževali strašnih zločinov – od forsiranja neprimernega premoga za elektrarne in prodajanja najboljšega lesa po znižanih cenah do pripravljanja državnega udara, umora pisatelja Maksima Gorkega in poskusov, da bi Kolimo prelevili v »49. ameriško zvezno državo«.

Sodni proces proti članom »industrijske stranke«, ki je trajal 11 dni, je bil predober spektakel, da ga sovjetske oblasti ne bi posnele, in to z več kamerami, Sergej Loznica, ukrajinski režiser, avtor številnih festivalskih hitov (Donbas, Maidan, Dan zmage, Austerlitz, Krotko dekle, Blokada ipd.), pa je ves ta material zmontiral v dveurni Proces, kot da bi skušal s tem po malem namigniti na »montirane« sodne procese proti Ukrajincem (režiserju Olegu Sencovu, pilotki Nadji Savčenko itd.), ki potekajo v Rusiji.

A članom »industrijske stranke«, ki verjetno ni nikoli obstajala, smrtne kazni potem vendarle spremenijo v dolge zaporne kazni, kar pa ničesar ne spremeni – v nekaj letih bodo vsi bolj ko ne mrtvi, bodisi ustreljeni ali »izginjeni«. Tudi tožilca Nikolaja Krilenka so leta 1938 na moskovskih procesih obsodili in ustrelili – ne zato, ker je bil član »industrijske stranke«, temveč zato, ker je bil član »fašistične teroristične organizacije hribolazcev in turistov«.

O stalinističnih procesih ste veliko slišali, zdaj pa ga boste lahko končno videli – na 21. Festivalu dokumentarnega filma, alias Doku film festu (Ljubljana, Cankarjev dom), ki bo med 13. in 20. marcem zavrtel dva ducata dokumentarcev, tudi Neskončni nogomet, zgodbo o odtujenem, anomičnem, zdolgočasenem romunskem uradniku, ki v prostem času sanjari o tem, kako bi revolucioniral nogomet (pravila bi spremenil, žogo bi osvobodil, igrišče bi bilo osemkotno, nogomet bi bil učinkovitejši in gledljivejši, nogometaši bi imeli daljše kariere ipd.), tako da se počuti kot Clark Kent, ki v prostem času fuša kot Superman, ali pa kot Peter Parker, ki v prostem času fuša kot Spider-Man. Vsaj tako pravi. V resnici izgleda kot Kafkov Gregor Samsa, ki bo zdaj zdaj mutiral v insekt.

Sanjari pač. Pustiti hoče sled. In zada si najbolj nemogočo misijo: spremeniti hoče nogomet. Lažje bi spremenil Rusijo. A vsaj nikogar ne ubije. Ker živimo v dobi nogometa in superjunakov, se boste na Doku film festu počutili kot doma.

Putinove priče

Leta 1918 se je v Moskvi zbralo 33 partijskih komisarjev, kar je bila kakopak lepa priložnost za spominsko fotko – z Leninom vred. Škljoc! In potem so se razšli – s prešernim nasmehom, saj niso vedeli, kaj jih čaka. Čakal pa jih je Stalin – njegove čistke so namreč preživeli le trije. Pomeni, da so tudi le trije ostali na tej spominski fotki. Vse druge so s časom izbrisali, retuširali. Ali pa kar odstrigli.

Leta 1919 se je odvrtel 8. kongres partije, na katerem je Lenin poziral z dvajsetimi delegati. Za spomin. A niso trajali: enajst jih je dal Stalin kasneje likvidirati, štirje pa so raje naredili samomor. Jasno, tudi s te fotke so izginili. Drug za drugim. Kot da so žrtve serijskega morilca. Kot da jih nikoli ni bilo. Na fotki so ostali le še Stalin, Lenin in Kalinin. Stalin je iz izginjanja ljudi naredil umetnost. Ker pa je hotel biti na fotki sam z Leninom, je kmalu izginil še Kalinin. Na koncu je s fotke vrgel tudi Lenina. In ostal sam.

Nekaj takega vidimo v Putinovih pričah, dokumentarcu o vzponu Vladimirja Putina – tam nekje proti koncu nam Vitalij Manskij, nekdanji Putinov osebni snemalec, pokaže številne Putinove nekdanje tesne sodelavce, ki pa so z leti “skrivnostno” izginili – nekateri so umrli, drugi “umrli”, tretji so propadli, četrti zbežali. Manskij je preventivno raje prebegnil v Latvijo, navsezadnje, Putinove priče je zmontiral iz promocijskih, predvolilnih, zakulisnih, intimnih, tako rekoč skrivnih materialov, ki jih je posnel v letih 1999-2000, ko se je 47-letni Putin, nekdanji KGB-jevec in premier, zavihtel v Kremelj. Takšnega – tako ekskluzivnega – dostopa do Putina, kot ga je imel tedaj Manskij, nima več nihče.

V Putinovih pričah, ki Rusije ne bodo videle, so zato na voljo ekskluzivne reči. Tu lahko vidite, kako so naštudirali in posneli tisti Putinov “prijazni”, “pomirjujoči” pogled ( ja, tisti skulirani, “zapeljivi” pogled, skozi katerega je mali Bush na Brdu videl naravnost v Putinovo “dušo”). Tu lahko izveste, zakaj je Putin sklenil, da ne bo sodeloval v televizijskih predvolilnih soočenjih ( ja, s tem je ustvarjal vtis “izbranosti”). Tu lahko vidite, kako so zrežirali Putinovo “toplo”, “prisrčno”, “spominov polno”, “čustveno” srečanje z njegovo nekdanjo učiteljico (ti “spontani” trenutki so res neprecenljivo slabo odigrani, lahko pa jih razumete tudi kot dokaz, da Putinov obraz tudi v najbolj čustvenih trenutkih še vedno igra poker, da je torej tudi v najbolj čustvenih trenutkih tako “odmaknjen” kot v najmanj čustvenih trenutkih). Tu lahko vidite Borisa Jelcina, nekdanjega ruskega predsednika, kako leta 2000 po predsedniških volitvah – po Putinovi izvolitvi – čaka, da ga bo Putin, njegov protežiranec, njegov “drugi sin”, poklical, pa ga ne. Še huje: Jelcin je sveto prepričan, da se bo Putin boril proti totalitarizmu – in za medijsko svobodo. “Če bo zmagal Putin, bo zagotovljena medijska svoboda, ” dahne tik pred volitvami.

Putin – sicer človek redkih besed, ki so mu ratingi leta 2000 v času »terorističnih« napadov (»Neverjetno. Kako lahko kdo stori kaj takega?«) in strategije zategovanja z ničle poskočili na 50 odstotkov – izda tudi nekatere svoje velike trike. Recimo: razkrije nam, kako bo vladal in si pokoril Rusijo. Zelo preprosto: ljudem bo pustil nostalgijo.

Naj se raje spominjajo zmage v II. svetovni vojni kot pa gulaga! Naj se čutijo zmagovalce, ne pa žrtve! Če ljudem ne pustiš nostalgije, nimajo občutka, da so živeli. Če imajo občutek, da niso živeli, so le živčni, popadljivi in neobvladljivi. Zato jim je tudi vrnil staro rusko himno – tisto, s katero je Rusija (okej, Sovjetska zveza) na olimpiadah in svetovnih prvenstvih osvajala zlate medalje, potemtakem tisto, ki je povezana z ruskimi zmagami, uspehi in slavo, ne pa “z najhujšimi vidiki sovjetske zgodovine”. In zato tudi lažje razumete, zakaj v očeh Rusov izgleda kot glas razuma, zakaj je nacionalizem in populizem odkril davno pred Trumpom in zakaj nekje vmes poudari, da je treba “odločitve sprejemati v interesu države, pa naj sprožajo pozitivne ali negativne odzive”. V resnici hoče reči, da so nacionalni interesi pred interesi posameznikov, doda Manskij, ki se zaveda, da ni bil le priča Putinovega vzpona, temveč tudi njegov sodelavec.

Monarhi ne smejo kazati čustev. Njihovi obrazi morajo biti brezizrazni. Spomnite se le kraljice Elizabete na pogrebu princese Diane. In Putin je tak monarh – njegov obraz je brezizrazen. A dela se, da ni monarh. Monarh, ki se dela, da je predsednik. Ko ga je snemal Manskij, še ni vedel, da bo postal monarh, zato pravi, da ga življenje monarhov ne navdihuje. In zakaj ne? Ker se monarh ne more več vrniti v normalno, vsakdanje življenje. Sam upa, da se bo po izteku mandata vrnil v normalno, vsakdanje življenje, zato tudi pravi, da mora prekleto paziti, kaj počne zdaj, ko je na oblasti, kajti s posledicami odločitev, ki jih bo sprejel, ko bo na oblasti, se bo soočil, ko bo spet normalni, vsakdanji državljan.

O tem, da bi se vrnil v normalno, vsakdanje življenje, je verjetno sanjal tudi Stalin, ki je retuširal veliko svojih tovarišev. Tako kot Putin, ki en passant oznani, da je bil razpad Sovjetske zveze »največja geopolitična tragedija 20. stoletja«. Razlog več, da je ob svojih številnih tovariših bolj ko ne retuširal tudi Mihaila Gorbačova, ki je bil kriv za »največjo geopolitično tragedijo 20. stoletja« – prav on je bil ta, ki je Sovjetsko zvezo s »perestrojko« in »glasnostjo« tako odprl in tako restrukturiral, da je razpadla. In razlog več, da Putinove priče izgledajo kot nadaljevanje dokuja Srečanje z Gorbačovom, ki ga je posnel Werner Herzog. In nasprotno: Srečanje z Gorbačovom – doku o človeku, ki je pokopal Sovjetsko zvezo in ostal sam na svetu – izgleda kot predzgodba Putinovih prič, kot njihov prequel.

Gorbačov, ki ga Herzog vljudno, zaljubljeno, apologetsko in hagiografsko slavi kot velikana, junaka, reformatorja, političnega modernista in dobričino ( ja, film je zelo subjektiven), je na oblast prišel spletom čudnih, že kar grotesknih okoliščin: trije sovjetski voditelji, sicer popolni fosili, Leonid Brežnjev, Jurij Andropov in Konstantin Černenko, so namreč drug za drugim na hitro umrli. Kot da bi bili žrtve serijskega morilca. Ali pa morilske zarote, izrezane iz britanske komedije Pot do plemstva (1949), v kateri nesojeni dedič s pomočjo zrežiranih »nesreč« eliminira vse prave dediče nekega britanskega vojvode, ki jih igra Alec Guinness.

Gorbačov – fen Lermontova pri sedeminosemdesetih, sin nepismene matere iz totalne vukojebine – je človek, ki živi v zanikanju: po eni strani izgleda tako patetično in banalno kot monarh, ki se je vrnil v normalno, vsakdanje življenje (po malem je prepričan, da ga vsi cenijo in občudujejo, da sta »hladno vojno dobili obe strani« ipd.), po drugi pa kot Forrest Gump – bil je tam, ko se je delala zgodovina, a nima pojma, kaj se je zgodilo. Ali bolje rečeno: ne zaveda se razsežnosti tega, kar je »nehote« povzročil.

Čakamo le, da bo nenadoma vzkliknil: »Življenje je kot bonboniera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.«

Bolj žaluje za svojo ženo kot za Sovjetsko zvezo, ki so jo po padcu Berlinskega zidu razkosali tako kot Nemčijo po padcu nacizma. Nič, Sovjetska zveza je bila le otrok, ki jima je zaradi nezbranosti padel iz rok (takoj za Černobilom). Zakaj pa misli, da so ga zahodni voditelji tako bujno in bajno slavili? Zakaj misli, da so ga razglašali za velikega voditelja?

»Več demokracije – to je bil naš poglavitni cilj,« dahne Gorbačov. In hitro doda: »Hotel sem tudi več socializma.« A ga je prehitel kapitalizem, ki je dal Rusom občutek, da se njihovo življenje začenja zdajle – in da so brez preteklosti, da so torej luzerji, ne zmagovalci. Vse je pogorelo do tal. Prišli so oligarhi. Nostalgija je bila prepovedana. Putin je imel lahko delo.

Dnevi norosti

Dokuja Srečanje z Gorbačovom in Putinove priče, ki bi ju lahko še 100 let vrteli na doube-billu, bosta hita 21. Doku film festa, na katerem se boste res počutili kot doma: Mrtve duše – osemurna serija intervjujev z žrtvami Maovih taborišč – namreč izgledajo kot kitajska verzija Pričevalcev, v Lepem pozdravu iz svobodnih gozdov pa boste kočevski gozd – z vso arheologijo enobeja in povojnih pobojev vred – videli skozi tuje, ameriške oči.

V nemškem Duhu Bauhausa boste resda bolj malo izvedeli o Bauhausu, sloviti umetniški šoli modernosti, ki bi letos praznovala 100 let in ki so jo nacisti zaprli zaradi flirtanja s komunizmom, boste pa v hrvaških Dnevih norosti toliko več izvedeli o premnogih zdravilih, s katerimi obvladujejo borderline osebnostno motnjo. Ja, res postajamo “nacija prozaca” (ali pa xanaxa). Ja, vse rešitve in vse odgovore res prepuščamo “učinkovitosti” farmacevtske industrije. In ja, borderline osebnostna motnja res velja za bolezen, nacionalizem pa ne.

V Razglednicah, venčku petminutnih ironičnih kvikijev (mockumentaryjev, če hočete), boste vse izvedeli o hrvaških vukojebinah, kot so Momjan, Gornja Stubica, Tounj, Ždala, Susak, Prezid, Bol, Štrigova in Blato, ki izgledajo po malem kot opuščeni programi zgodovine, po malem pa kot žrtve hude osebnostne motnje. Cerkve so v teh vukojebinah tako velike, da sploh ne gredo v kader (le palčka se vidi), zaljubljenost v preteklost je vidna na vsakem koraku (kipi! kipi! kipi!), medtem ko so mostovi tako lepi, da je iz njih res lepo oditi in se nikoli več vrniti. In zdi se, kot da so res vsi odšli. Table z osmrtnicami so bolj ko ne prazne – očitno nima več kdo umreti. Še v Gornjo Stubico, v kateri se je rodil veliki puntar Matija Gubec, se prav nikomur ne mudi.

A brez skrbi, puntarije vseh vrst – bodisi črnski revolt v New Orleansu (Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu?), francosko protestno gibanje “Nuit debout”, ki je predstavljalo uvod v gibanje “Rumenih jopičev” (Pariz je praznik), ganski hekerji, ki skušajo s spletnimi prevarami od Evropejcev, sicer neverjetno lahkih tarč (imenujejo jih kar “klienti”), potegniti to, kar so jim v obliki zlata, boksita, kobalta, diamantov in drugih naravnih bogastev v vseh teh letih imperialno pokradli (Sakawa), kirgiški roman Džamila, ki je kirgiške ženske leta 1958 subtilno pozval, naj se uprejo tradiciji, patriarhatu in represiji aranžiranih porok (Džamilina ljubezen), nekdanje vernice (katoličanka, muslimanka, judinja, budistka, hindujka), ki se odločno uprejo verskemu fundamentalizmu, vsiljevanju sramu pred svojim telesom, spolni hierarhiji, kulturi posilstva, seksizmu, mizoginiji, moški posesivnosti, družinskemu nasilju, objektiviranju in pornifikaciji odnosov (Ženski užitki), ali pa John McEnroe, »večna žrtev« in uporniški, nonkonformistični teniški as, ki je na igrišču v slogu Scorsesejevega Podivjanega bika vedno bentil in pihal, bruhal in rohnel, kričal in ječal ter se divje prepiral s sodniki in peklom, ki o tenisu ni imel nobenih iluzij (»v tem športu zmagujejo morilci«, »ubij ali pa boš ubit«, »tu te ne pokopljejo, temveč pozabijo«) in ki se prekleto dobro zaveda, kako drugačno bi bilo njegovo življenje, če bi leta 1984 tisti »zicer« na finalu Roland-Garrosa zadel (John McEnroe: Cesarstvo popolnosti) – vas bodo spomnile, da živimo v dobi revolta, protestov in vstaj.

Boris Dežulović, Viktor Ivančić in Predrag Lucić, nekdanji uredniki lucidnega, duhovitega, eksplozivnega, tudi pri nas zelo branega in cenjenega hrvaškega tednika Feral Tribune, ki še danes stojijo za teksti, napisanimi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa nas bodo v dokuju Viva Ludež spomnili, kako so hrvaške oblasti ustavile, zatrle in pokopale Feral, ki je blestel s kritikami oblasti (Franjo Tuđman v postelji s Slobodanom Miloševićem!). Za zdajšnji hrvaški režim pravijo, da izgleda kot jugoslovanski socialistični režim v petdesetih letih, le da tedaj, v petdesetih, novinar ni tvegal, da ga bo kdo na cesti kar ubil – v času »refašizacije hrvaške družbe«, ko so patriotom uvedbo kapitalizma prodajali kot »izpolnitev tisočletnega sna«, ko so zgodovino patološko revidirali (Enciklopedija Jugoslavije je gorela, spomenike NOB so rušili, knjižnice so dobile pogon »na notranje izgorevanje«), ko so prepovedovali vsa odstopanja od hadezejevske, domovinske, etnonacionalistične »linije« in ko so Feral javno sežigali (»spontano« in »patriotsko«, se razume), je bilo to mogoče. In zdaj, ko na Hrvaškem poteka 1.163 sodnih procesov proti novinarjem in njihovim medijskim hišam, lahko feralovcem le prikimamo.

V suženjstvo zakleti

Ob Mrtvih dušah boste strmeli. Ob Procesu tudi. Zares zaprepadeno pa boste strmeli ob Zasužnjeni ženski, dokuju o sodobnem suženjstvu, toda nikar ne mislite, da zasužnjeno žensko najdejo v kaki eksotični deželi za deveto goro – ne, najdejo jo čisto zraven nas, na Madžarskem, v Evropski uniji.

Marish je 53-letna Madžarka, ki pri neki ženski že desetletje tezgari kot služkinja – brezplačno, suženjsko. Sama nima ničesar, ločena je od družine in prijateljev, tiho trpi ter stoično prenaša vsa kruta in brezčutna poniževanja »gospodarice«, ki jo sili tudi v tovarniško delo – ves prihodek mora izročiti njej. Marish tezgari po 20 ur na dan. Jé ostanke hrane. Osebnih dokumentov nima. Brez dovoljenja ne sme nikamor. Pogosto je kaznovana. A nihče ne ve, kaj se dogaja.

Ne, nihče ne ve, da je zlorabljena in zasužnjena, sama pa je preprosto preveč nemočna, preveč nevidna, preveč posušena, preveč ujeta, preveč prestrašena in preveč razčlovečena, da bi prijavila »gospodarico«, poklicala na pomoč ali zbežala. A občutek ima, da itak nima kam zbežati.

In kar je najhuje: »gospodarici« se zdi suženjstvo tako samoumevno in tako logično, da dovoli snemanje te svoje sužnjelastniške »plantaže« – mesece in mesece. Pa vendar ne preseneča, da se ji zdi suženjstvo tako samoumevno in logično – v Evropi je namreč trenutno več kot milijon sužnjev.

Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Kinodvor, Kinoteka
Kdaj: od 13. do 20. marca

Najboljših 7

John McEnroe: Cesarstvo popolnosti
Julien Faraut
John McEnroe kot film in revolucija.

Neskončni nogomet
Corneliu Porumboiu
Film laže, nogomet ne.

Pariz je praznik
Sylvain George
Vsi valovi revolta.

Proces
Sergej Loznica
Anatomija stalinističnega procesa.

Putinove priče
Vitalij Manskij
Kako je nastal Putin.

Zasužnjena ženska
Bernadett Tuza-Ritter
Zgodba o evropski sužnji.

Sakawa
Ben Asamoah
Žrtve kapitalizma terjajo reparacije.

Odmevi iz mračnega imperija

Doku film fest bo letos retrospektivno zavrtel številne dokuje Wernerja Herzoga, ki bodo le še enkrat potrdili, da je bil Herzog v vseh teh letih res povsod.

V Lekcijah teme je s helikopterja in ob Wagnerjevi glasbi – kot bi skušal dopolniti Coppolovo Apokalipso zdaj – snemal opustošenje, ki ga je v Kuvajtu, predvsem na naftnih poljih, v pičlih nekaj urah povzročila prva zalivska vojna (groza, res groza), v Fatamorgani ga najdete sredi – nič manj apokaliptične – Sahare (med štikli Leonarda Cohena), v dokuju Mali Dieter mora leteti krene v Laos, kjer se je ameriškemu pilotu nemškega rodu med vietnamsko vojno zgodil Rambo 2 (ali pa Missing in Action, če hočete), v Deželi tišine in teme profilira gluhonemo žensko, ki vojne, če bi divjala okoli, sploh ne bi zaznala, v Mojem najljubšem sovražniku pa svojega kultnega zvezdnika, maničnega, ekstatičnega, eruptivnega, nosferatujevskega, zavojevalskega Klausa Kinskega, “norca”, ki se je odlično podal njegovim filmskim norostim, saj veste, filmanjem v ekstremnih, smrtno nevarnih pogojih (Aguirre, Fitzcarraldo ipd.). Če bi bil Kinski črnec, bi Herzog z njim posnel film o Bokassi, centralnoafriškem diktatorju, sociopatskem kvazinapoleonskem blaznežu, ki se je dal leta 1977 oklicati za cesarja – Sa majesté impériale Bokassa 1er je tatovom rezal ušesa, jedel ljudi, zapornike metal levom in krokodilom, pobiti pa je dal tudi 100 otrok, ki niso hoteli kupiti uniform, narejenih v tovarni ene izmed njegovih žena. Ker pa Kinski ni bil črnec, je Herzog o Bokassi posnel le doku – Odmevi iz mračnega imperija. Morali bi videti šimpanza, ki v kletki melanholično kadi in še vedno čaka na vrnitev Bokasse – ali pa vsaj Kinskega.