Gora umorov

»Odkar sem prišel sem, so name streljali, me pretepli, me trikrat ugrabili, mi v usta tlačili pištolo, me privezali na stol, me vrgli po stopnicah, me divje preganjali skozi mesto,« dahne moški, ki si pravi Austin. Kdo točno je, ne vemo, ker je maskiran. A takoj doda: »Ne vem, če bom kdaj odšel. Tu mi je zelo všeč.«

Ne, ta nasilni, brutalni, nevarni kraj ni Sirija ali Libija, tudi ne Honduras ali Gvatemala, temveč »Murder Mountain«, »Morilska gora« oz. »Gora umorov«, ki leži v okrožju Humboldt na severu Kalifornije, kakih 500 kilometrov od San Francisca. Austin, ki svoj obraz vztrajno skriva, pravi, da se je tja priselil iz Utaha, kjer je lobiral in menedžiral predvolilne kampanje – zdaj že leta goji marihuano. Okrožje Humboldt, v katerem pridelajo od 60 do 80 odstotkov ameriške marihuane, predstavlja tretjino severnokalifornijskega »smaragdnega trikotnika« (Humboldt + Mendocino + Trinity), največjega ameriškega gojišča marihuane. Kar je Napa Valley za vino, je Humboldt County za travo.

Austin bi lahko marihuano gojil povsem legalno, saj je Kalifornija leta 2016 legalizirala gojenje marihuane tudi za rekreativne namene, a je sklenil, da jo bo raje gojil na črno, izobčensko, ilegalno, to pa zato, ker mu tako ni treba izpolnjevati formularjev in pisati prošenj, ker se mu ni treba držati nobenih regulacij in zakonov, ker mu ni treba plačevati pristojbin in kolekov, ker se mu ni treba ukvarjati z birokracijo, ker mu ni treba plačevati davkov, ker se mu ni treba bockati z državo in ker lahko s svojim denarjem počne, kar hoče. Lahko ga tudi zakoplje. Austin stori natanko to: zakoplje 40.000 dolarjev. Da so na varnem pred požrešno državo, tiransko birokracijo, jebeno davkarijo.

Formularji, pisanje prošenj, regulacije, zakoni, pristojbine, koleki, birokracija, davki in država ti le znižujejo dobiček! Tako pa imaš čisto, popolno svobodo! Nobenih davkov, nobene tiranije! Svobodna dežela!

»Dokler bo tu še mogoče dobro zaslužiti in dokler bo tu še živela ideja svobode, bodo tu živeli izobčenci,« dahne Austin, ki je očitno voljan pasti za svobodo.

»Murder Mountain« je rajska gora, Meka, Shangri-la, utopija, ali natančneje – libertarna utopija. In Murder Mountain je epski – šestdelni, skoraj peturni – dokumentarec o tem, kaj se zgodi z libertarnimi utopijami.

Okrožje Humboldt – in »Murder Mountain« še toliko bolj – je bilo idealno za utopiste. Dovolj je divje ter odmaknjeno od »civilizacije« in družbenega nadzora, prežeto je z globokimi, temnimi, zelo gostimi rdečimi gozdovi, klimatsko pa je naravnost ustvarjeno za gojenje marihuane. Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja so začeli tja prihajati hipiji in podobni kontrakulturni idealisti, ki so hoteli živeti v miru in brez konvencij, daleč od ponorelega sveta, v »čisti naravi« in od narave, »trave«, v sedemdesetih letih pa so se začeli priseljevati še veterani vietnamske vojne, ki so potrebovali miren, idiličen, tih kraj, na katerem bi lahko posttravmatski stres blažili z marihuano. Vietnamska vojna je bila tako huda in tako travmatična, da so potrebovali veliko marihuane.

Marihuanske farme so bile ilegalne in spočetka dobro skrite, a zlagoma so postale tako velike, da so jim oblasti napovedale vojno, alias Boj proti sajenju konoplje (Campaign Against Marijuana Planting, alias CAMP), kar je v okrožje Humboldt prineslo helikopterje, policijo, racije in Nacionalno gardo. Vidimo arhivske posnetke – precej brutalno je bilo. Ženske in otroci s puškami na čelu. Po vojaško. To niso bile le racije, temveč invazije.

Toda farme so preživele. Teren je preveč divji, preveč nedostopen, preveč skrivnosten – ni za tiste, ki ga ne obvladajo. Tisti, ki so prišli nad marihuanarje, so bili tu, v okrožju Humboldt, še bolj pa na sami »Murder Mountain« (kot se imenuje Rancho Sequoia, sekvojsko hribovito področje okrog mesteca Alderpoint), tako izgubljeni kot ameriški vojaki v vietnamski džungli. Doku Murder Mountain, ki ga ponuja Netflix (Joshua Zeman ga je snemal devet mesecev!), nam nenehno – povsem jasno in razločno – kaže, zakaj je ta divja, mrka, vlažna, megličasta gora, prepojena z razbitimi avtomobili, odsluženimi, zapuščenimi stavbami in obsežnimi mrtvimi conami brez telefonskega signala, res le za one, ki so je vajeni.

Libertarci že od nekdaj ustvarjajo utopije, v katerih bi lahko živeli v skladu s svojo vero, potemtakem brez davkov, brez regulacij, toda ti libertarni raji se vedno izkažejo za slepe ulice.

Vse te racije, ofenzive in kampanje so idejo ekonomske svobode in libertarne utopije, na katero so prisegali marihuanski kmetovalci, le še utrdile. Ja, kmetovalci so se še bolj zaprli vase. Ja, družbo – zunanji svet – so še bolj ignorirali. In ja, temeljnih načel svoje utopije – nobenih davkov! nobenih regulacij! nobene birokracije! nobenega omejevanja svobode! – niso hoteli žrtvovati. Niso odšli. Prišli so še novi in novi – oportunisti, špekulanti, švindlerji, norci, izobčenci, svobodnjaki. In ko je Kalifornija marihuano leta 1996 legalizirala za medicinske namene (in s tem v okrožju Humboldt sprožila pravo »zeleno mrzlico«), so svoje posle in farme legalizirali le nekateri, številni pa ne, saj so raje še naprej uživali v rajskem »samozadostnem« in »neodvisnem« življenju brez davkov, regulacij in birokracije – in brez vmešavanja države.

»Država ni rešitev, temveč problem,« se glasi dobro znani libertarni slogan, ki ga običajno dopolni prav tako pregovorni libertarni slogan: »Regulacije ne delujejo!« V imenu teh sloganov so živeli na »Gori umorov« – in v imenu teh sloganov so umirali. Od populizma do fundamentalizma je običajno le korak.

Gora pogrešanih

Kakšne so bile posledice te libertarne ureditve, pa že slutite: včasih so tu na koga streljali, včasih so koga pretepli, včasih so koga ugrabili, tudi po večkrat, včasih so komu v usta zatlačili pištolo, včasih so koga privezali na stol, včasih so koga zabrisali po stopnicah, včasih so koga lovili kot divjad. In včasih so vse to storili eni in isti osebi. A v resnici so se začele dogajati hujše, strašnejše, grozljivejše reči – reči, zaradi katerih je ta gora dobila ime »Murder Mountain«. Tja sta se na začetku osemdesetih let zatekla James in Suzan Carson, serijska morilca (»San Francisco Witch Killers«), ki se jima je zdelo, da se bosta tako najlažje potuhnila in v miru pripravila svoj atentat na ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Njuna relativno kratka serija umorov je poskrbela, da se je tega področja oprijel vzdevek »Murder Mountain«. Toda precej daljše serije »skrivnostnih« umorov in izginotij so potem poskrbele, da je ta vzdevek ostal.

Izginotje Garreta Rodrigueza, 29-letnega srferja iz San Diega, ki je prišel leta 2012 delat na ilegalno marihuansko farmo (naivno je mislil, da bo lahko na hitro obogatel), je ena izmed rdečih niti tega dokuja, ki ne skriva, da je življenje v tej libertarni utopiji morasto, črno, tvegano in nevarno. Ljudje množično izginjajo – brez sledu. Kot slišimo, nikjer v Kaliforniji – niti v Los Angelesu – ljudje ne izginjajo pogosteje kot v okrožju Humboldt. Ljudje množično umirajo – v skrivnostnih, morilskih okoliščinah. Nikoli ne veš, ali ti bo šef, lastnik farme, plačal – ali pa te bo ubil. Nikoli ne veš, kaj te čaka, ko zatisneš oči. Nikoli ne veš, kdaj te bodo oropali. Ne smeš zaspati. Stalno moraš biti buden. Pripravljen. Oborožen. Čisti, popolnoma deregulirani kapitalizem.

Na nikogar se ne moreš obrniti. Na nikogar se ne moreš zanesti. Pravna država tu ne deluje. Policija – kolikor je zaradi podhranjenosti sploh imajo – je apatična. Nihče te ne ščiti. Prepuščen si prostemu trgu, njegovi absolutni svobodi – ja, njegovi nevidni roki. Tisti roki, ki naredi, da ljudje izginejo. Tisti roki, ki naredi, da ljudje vse izgubijo. Tudi življenje. Nihče te ne more najti, ko izgineš. Od tebe ostanejo le plakati, na katerih piše: Pogrešan – išče se! Trupla verjetno niso pokopana prav daleč od denarja. Kot pravi Austin: »Gre le še za moč dolarja. Vsak igra zase. Če mu kdo kaj naredi, se mora maščevati. To so zadnji preostanki Divjega zahoda.«

Libertarna utopija je totalna antiutopija – distopija. Libertarci delajo vse, da bi država izginila – in na »Gori umorov« država res izgine. A ko izgine država, izginejo tudi ljudje, ki si želijo, da bi država izginila. Da bi postala vitka. Da bi jih pustila pri miru. Da se ne bi vmešavala v njihova življenja. In da jim ne bi omejevala svobode. Prav res, Divji zahod: vsak človek sam skrbi za svoje pravice in svojo Pravico! Če ti kdo ni všeč, ga ubiješ. »Murder Mountain« je – tako kot nekoč hongkonški Kowloon Walled City, mračni, povsem deregulirani kompleks kriminala, hazarda, prostitucije, revščine, nasilja, umazanije, smradu, gnilobe, morbidnosti (poguglajte, če hočete videti ultimativni »libertarni raj«!) – laboratorij libertarne ideologije.

Ko izgine država, izginejo tudi ljudje, ki si želijo, da bi država izginila. Da bi postala vitka. Da bi jih pustila pri miru. Da se ne bi vmešavala v njihova življenja.

Tu se lepo vidi, kaj se zgodi, ko se izpolnijo libertarne sanje, ko izginejo država, birokracija, regulacije in davki, ko torej izgine vse tisto, kar libertarci in neoliberalci tako fanatično prezirajo – življenje preneha biti življenje. Ni več varnosti. Ni več stabilnosti. Ni več pitne vode. Življenje začne izginjati. Preostanejo le strah, paranoja, kaos, nasilje, maščevanje, onesnaževanje, zarote, smrt. Če ni davkov, regulacij, sistema socialne zaščite in države, življenje nima več nobene cene. Kot pravi nekdo: »Ljudje ropajo drug drugega, sosedje ropajo sosede.«

Vsi ti humboldtski svobodnjaki, ki se žrtvujejo le zase in ki – tako kot Howard Roark, junak romana Izvir (via Ayn Rand) – verjamejo, da je Dobro vse, kar je produkt človekovega totalnega egoizma, in da so ljudje najbolj moralni tedaj, ko drug z drugim nimajo ničesar, sicer nekaj od svojih dobičkov dajejo za »skupno dobro« (za lokalno infrastrukturo ipd.), toda na vitek, omejen, poguben način. Libertarci in neoliberalci, prepričani, da jim država le krade in da je utelešenje poštenosti, učinkovitosti in svobode le prosti trg (kar je seveda laž, saj je ekonomist Karl Polanyi že davno – leta 1944 v Veliki preobrazbi – opozarjal, da je trg prav kreacija države, da ga torej brez države sploh ni: »laissez-faire je bil načrtovan«), zelo radi oznanjajo, da bi plačevali le tiste storitve, ki so vredne njihovega denarja. Davki se jim zdijo tiranija, zato delajo vse, da bi jih čim bolj znižali, po možnosti kar odpravili, saj bi raje sami odločali, katera družbena storitev si zasluži njihov denar.

In da ne bo kakega nesporazuma: ko vsi ti libertarni – da ne rečem neoliberalni – utopisti uživajo v svobodi in prostem trgu, potemtakem v življenju brez davkov, brez regulacij, brez zakonov in brez države (oh, in brez demokracije, ki jo sovražijo tako kot državo, davke in regulacije), jim marihuanski biznis kar lepo prevzamejo in zmonopolizirajo korporacije, ki jih počasi uničujejo. Ko ni države, ko se torej družba deregulira (libertarni sen!), cvetijo monopoli. In zlorabe. In oligarhija. In seveda: konkurenca nima šans. Ali bolje rečeno: bolj ko je trg prost, neoviran in neomejen (bolj ko je prepuščen »nevidni roki«), bolj v posle in trgovanje vstopajo ekonomsko povsem neenake strani – na eni strani megakorporacije (tudi banke, zavarovalnice ipd.), ki živijo od odiranja malih, in mali, ki preživijo le tako, da se pustijo odirati megakorporacijam. V nasprotnem primeru jih čakajo podrejenost, suženjstvo, bankrot, uničenje, smrt, izginotje, ja, mučne »eksternalije« prostega trga in ekonomske svobode. Kot svobodnjake z »Gore umorov«.

Libertarci in neoliberalci življenje brez »parazitskih« davkov, regulacij in države razglašajo za »naravno stanje« človeštva.

To vemo. In to zgodbo tudi v Sloveniji nenehno poslušamo – iz dneva v dan. Manj davkov, manj regulacij, manj države (manj demokracije), vpijejo podjetniki, samozvani »stvarniki« oz. »proizvajalci« (bogastva) in njihovi lobisti. Doku Murder Mountain pokaže groteskno grozljivost tega »naravnega stanja«. Življenje brez davkov, regulacij in države je nevarno, nasilno, strašno, okrutno, surovo, brezčutno, osamljeno in kratko. Zmaga pač tisti z večjo puško. Deregulacija ubija. In le poglablja bedo.

Divji, Divji zahod

Vse to nas spomni na ono drugo »veliko« libertarno utopijo, ki jo je, kot lahko vidimo v Netflixovi epski, šestdelni dokuseriji Wild Wild Country, na začetku osemdesetih let v ruralnem Oregonu – severno od »Gore umorov«, jasno, daleč od oči javnosti in družbenega nadzora – ustanovil indijski mistik Bhagwan Shree Rajneesh, alias Osho, zagovornik svobodne ljubezni in »novega človeka«. Kupil je orjaško, precej golo, puščobno posestvo, na katerem je zgradil novo mesto, no, 125-milijonsko utopijo Rajneeshpuram. Puščavo so prelevili v raj – z letališčem, šolo, picerijo, groovy diskoteko in nakupovalnim centrom vred.

Tja – v to libertarno sekto – se je z vseh koncev sveta zgrnilo na tisoče in tisoče ljudi (rekli so si »sanjasinci«), ki so – najprej oblečeni v oranžno, kasneje v rdeče – meditirali, plesali, peli, terapevtsko kričali in se objemali, potovali v svoj »notranji jaz«, živeli »prebujeno« in »razsvetljeno«, se prepuščali prostemu seksu, tantri in »prometu svoje duše«, se osvobajali inhibicij, konvencij, kontrol in regulacij ter uživali v scenografiji čiste narave. Tam, onkraj davkov, regulacij, birokracije in države, so lahko počeli, kar so hoteli. Res so rajali, uživali v flower-power suverenizmu in deregulirani svobodi new-age kapitalizma, a obenem brezplačno tezgarili po 12, celo 16 ur na dan.

Stik z zunanjim svetom so izgubili – radia, televizije, časopisov in revij niso imeli. A hej, koga briga, kaj se dogaja v svetu davkov, regulacij, birokracije in države? Slavili so svojega guruja, ki več kot tri leta sploh ni odprl ust in ki so ga v Indiji preganjali zaradi neplačanih davkov, klečali, ko je prišel med njih, in mu mahali, ko se je – v rolls-royceu (imel jih je 19!), z milijonskim diamantnim rolexom na roki – peljal mimo njih. Vsi bi se pofukali z njim.

Libertarne utopije se lahko izognejo davkom, ne morejo pa se izogniti mraku, ki tli v njih: sanjasinci so namreč leta 1984 – pod vodstvom Ma Anand Sheele, strupene, avtokratske Rajneesheve pribočnice – izvršili največji biološki teroristični napad v zgodovini Amerike: s salmonelo so okužili mestece The Dalles (751 oseb!), nedaleč od svojega raja. Ta zastrupitev je bila pravzaprav njihov poskus vplivanja na volilni izid v okrožju Wasco, v katerem so skušali prevzeti oblast, in sicer tako, da so v okrožje pripeljali na tisoče brezdomcev ter jih prelevili v rezidente in svoje volivce. Malce prej so na tak način zlahka prevzeli oblast v bližnjem mestecu Antelope, v katerem je živelo 40 krščanskih kavbojev – in ga preimenovali v Rajneesh.

Libertarna utopija se je tudi oborožila, tako da je kmalu posedovala več orožja kot portlandska policija, Sheela, ki je Rajneeshpuram opisovala kot »lep Fellinijev film«, pa je načrtovala umor in nekaj bombnih atentatov, recimo na sodišče, javnega tožilca in okrožnega komisarja. Dokuserija Wild Wild Country, ki sta jo posnela brata Chapman in Maclain Way, ne skriva, da so libertarne utopije nevarne. Smrtno nevarne. Da uničujejo življenje. In da vedno slej ko prej zadišijo po Wacu ali Jonestownu.

»Naravno stanje«, kakršnega slavijo in oznanjajo libertarci in neoliberalci, očitno ni rešitev. Če bi bilo, pravi Al Carroll (CounterPunch), »potem bi morala biti najbogatejša država na svetu Somalija« (najrevnejša pa Švedska). Ne pozabite: Somalija je deregulirana, da bolj ne more biti (to je država brez države, država brez vlade, »libertarni raj,« pravi Daily Kos), a dejansko velja za failed state, propadlo državo. Tako kot bi lahko za propadlo državo veljala Rajneeshpuram in »Murder Mountain«.

In tako kot bi lahko za propadlo državo veljal Honduras, iz katerega ljudje zaradi ekstremne revščine in ekstremnega nasilja množično bežijo in ki ga nekateri libertarci razglašajo za »libertarni raj«. Prosti trg jih ne more rešiti. Tako kot ne more rešiti podnebja.

Evangeličanski Vatikan

Libertarci že od nekdaj ustvarjajo utopije, v katerih bi lahko živeli v skladu s svojo vero, potemtakem brez davkov, brez regulacij, brez birokracije in brez države, toda ti libertarni raji – recimo »Galt’s Gulch« v Čilu, pacifiška »Republika Minerva«, bahamska »Svetovna trgovinska cona Abaco«, južnopacifiška »Republika Vemerana«, Von Ormy (»Najsvobodnejše mestece v Teksasu«), »Liberland« ob Donavi (na meji med Srbijo in Hrvaško), »Sealand« na protiletalski platformi v Severnem morju ipd. – se vedno zelo kmalu izkažejo za slepe ulice.

Zadnji »veliki« libertarni raj je bil zelo konservativni, neomajno prorepublikanski Colorado Springs (Kolorado), ki je leta 2011 – v času finančne krize in recesije – za župana izvolil lokalnega nepremičninskega poslovneža Steva Bacha, »Trumpa pred Trumpom«. Ta je – ob vsesplošnem navdušenju – sklenil, pravi Caleb Hannan (Politico), da bo Colorado Springs, alias »evangeličanski Vatikan«, vodil kot podjetje. Le kako bi lahko zgrešil? Mesto vodiš kot podjetje – in vsi problemi izginejo!

In začel se je libertarno-neoliberalni eksperiment – mesto se je »fiskalno samoizstradalo«. Najprej so znižali davke (obenem pa deregulirali trg in sprivatizirali, kar se je dalo), ker pa se je mestni proračun s tem zmanjšal, so se zmanjšale tudi javne storitve: javna stranišča in javna kopališča so zaprli, oklestili so število mestnih avtobusov (za vikend jih ni bilo več), mestne parke (kante za smeti so odstranili), komunalo, gasilce in policijo (s helikopterji vred). In seveda: ugasnili so tretjino nočne javne razsvetljave. Mesto je s tem privarčevalo 1,25 milijona dolarjev, a pojavili so se tatovi bakra, pravi Hannan, ki so v nočeh brez razsvetljave – in brez strahu, da bi jih streslo – naredili škode za 5 milijonov dolarjev.

Stroški libertarnih utopij so visoki. Novinarji New York Timesa so naleteli na žensko, ki je zastavila televizor, da bi lahko kupila puško – vsak je začel sam skrbeti za pravico. Libertarni raj je postal nevaren. Kaos je bil prehud. Življenje je obstalo in počasi izginjalo.

Nič, to je bila očitno tista »liberalna utopija«, o kateri je v knjigi Pot v hlapčevstvo (1944) sanjaril Friedrich Hayek, duhovni oče – Rajneesh! – sodobnega neoliberalizma.

Županu Bachu na koncu ni preostalo drugega, kot da odide, meščani pa so hitro, tako rekoč nagonsko ugotovili, kje je problem – davke so takoj dvignili. In življenje je spet steklo. Vsi so si oddahnili, da je eksperimenta konec. Libertarne utopije so preprosto preveč distopične. In preveč utrudljive.