Grega Repovž

Grega Repovž

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Nad breznom

»Nikoli ne padeš v isto brezno. Zato pa vsakič padeš na enak način, napol smešen, napol zgrožen.« To so besede iz zaključnega odstavka izjemne in pretresljive knjige Dnevni red Érica Vuillarda (Beletrina, 2019), ki v počasni človečnosti, normalnosti, mirnem toku in zato neizmerni grozljivosti opisuje uvod v drugo svetovno vojno. A naj bo ta zaključni stavek le izhodišče.

Za razumevanje današnjega trenutka se je v citirani knjigi treba vrniti na strani, ki se nanašajo na 29. september 1938, ko v München prideta francoska in angleška delegacija, Daladier in Chamberlain, ter Hitlerju, potem ko si je že priključil Avstrijo, zabarantata še Češkoslovaško, »kot da bi bilo s tem mogoče obrzdati njegov apetit«.

Na to ravnanje takratnih evropskih velesil, Francije in Velike Britanije, na to podaljševanje občutka, da bo vse še dobro, pri presojanju zgodovine radi pozabimo. Chamberlain se še omeni, francoska vloga v letu 1938 pa je pogosto izpuščena. In tu pravi Vuillard: »Zgodovini radi delamo silo, želimo si, da bi povzročiteljem našega nelagodja nadela dostojanstven videz. Nočemo videti scefranega roba, porumenelega prta, talona čekovne knjižice, madeža od kave. Hočemo videti le lepšo plat dogodkov.« Zgodovinski trenutki, prelomnice, po navadi niso bučni in vsezaznavni, v tistem trenutku jih redko vidimo kot take. Prelomnost trenutka se izkaže šele kasneje.

Evropski narodi imajo v tem trenutku nelagodno nalogo. Pred sabo imajo volitve, s katerimi morajo pritrditi nekemu skrotovičenemu in nezanesljivemu političnemu razredu, ki je po chamberlainsko delal leta in leta kompromise in dopuščal vse tisto, kar naj bi ta skupna Evropa preprečevala. Jezni so evropski narodi na to Evropo – vidijo jo kot marljivo deklo denarja in pogoltnosti. Jezni so razsvetljeni in potrpežljivi Evropejci, tisti, ki so dejansko s srcem verjeli v ta projekt, v to varovalko, ki je nastala po drugi svetovni vojni. Ker evropsko vprašanje izvira iz druge svetovne vojne, nastalo je kot razmislek zaveznikov, uporniških gibanj in evropskega razuma, da je treba vzpostaviti varovalke, s katerimi bi po vojni preprečili vnovično rojstvo fašizma (G. M. Tamas).

A zdaj smo tu. In vidimo, da nas ta varovalka mogoče ne bo obvarovala. Tudi pred slovenskimi volivci so težke odločitve; zdi se, da o tem, da gre za pomembne volitve, tudi v širši javnosti ni dvomov. Zdi pa se tudi, da stranke teže trenutka niso vzele resno in so s pretežno neprepričljivimi listami slovenske volivce spravile v še težji položaj. A o tem je bilo zapisanega dovolj. Dejansko imajo dva dni pred volitvami glede na ankete med normalnimi slovenskimi političnimi strankami – torej tistimi, ki zavračajo tako populizem kot novi fašizem – realno možnost, da bodo dobile poslance v evropskem parlamentu le tri: SD, Stranka Marjana Šarca in Levica. Če prevedemo to v stranke evropskega parlamenta, govorimo o socialdemokratih, liberalcih in združeni evropski levici. Načelno so to stranke, ki na evropski ravni zagovarjajo temelje Evrope in demokracije, ki se postavljajo kot branik proti pohodu novega fašizma. Poleg njih imajo na evropski ravni enaka stališča še zeleni, ki pa v Sloveniji nimajo resnega zastopnika. In to je dejansko temelj odločanja to nedeljo: močnejše ko bodo v naslednjem sklicu evropskega parlamenta te tri grupacije, manj je možnosti, da spet pademo v brezno fašizma, ki bo za vedno zaznamovalo naša življenja.

Se zdi preveč preprosto? Ker je preprosto. Slovenija voli le osem od 749 poslancev evropskega parlamenta. Dejansko ne gre za imena, ampak za moč teh, razmeroma normalnih političnih grupacij. Močnejši bo ta četverček (vanj prištevamo še evropske zelene, ki se bodo verjetno zaradi nemških volivcev močno okrepili), večja možnost je, da največja stranka, ljudska stranka, ne bo iskala političnih vezi na desnem robu. Da bo ljudska stranka ostala najmočnejša politična sila na ravni Evrope, namreč ni dvoma. In že zdaj ima v svojih vrstah tako Orbána kot Janšo. Ne govorimo torej o morebitnih dobrih rešitvah, ampak o tem, ali bo Evropa ostala nad tem breznom. Ne govorimo o tem, da se lahko torej v naslednjem mandatu ta Evropa bistveno izboljša. Ne, govorimo o tem, ali bomo zdrsnili v brezno. Ali kot pravi že citirani madžarski filozof Tamas: Če bi kdo zaspal leta 1939 in se prebudil danes, bi slišal znane izraze in ne bi bil začuden nad novicami v današnjem časopisju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.