Marcel Štefančič jr.

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

Diego Maradona

Diego Maradona, 2019, Asif Kapadia

zelo za

Igra solz.

Fernando Signorini, nekdanji kondicijski trener Diega Maradone, pravi, da je bil Diego “skromen, zabaven fant”, Maradona pa je bil nekaj povsem drugega: “Maradona je bil lik, ki ga je moral ustvariti, da se je lahko soočil z zahtevami nogometa in medijev. Maradona si ni smel privoščiti šibkosti.” In potem doda: “Z Diegom bi šel do konca sveta. Z Maradono pa ne bi naredil niti koraka.” Ko je to nekoč rekel Maradoni, mu je ta menda odvrnil: “Če ne bi bilo Maradone, bi bil še vedno v Villa Fioritu.” Villa Fiorito je bila favela v Buenos Airesu, pojem bede, revščine in socialne izključenosti – tu so živeli Maradonovi. Brez asfalta, brez pitne vode, brez sanitarij. Maradona, ki je od petnajstega leta preživljal kompletno družino (očeta in mater ter sedem sester in bratov), je delal vse, da mu ne bi bilo treba nazaj. Ali bolje rečeno: lik “Maradone” je ustvaril zato, da se mu ne bi bilo treba vrniti v favelo. Zato je grizel.

Pet sezon je igral za klub Argentinos Juniors, ki ga je leta 1981 za 4 milijone dolarjev prodal klubu Boca Juniors, ki ga je naslednje leto za 7.6 milijona dolarjev prodal Barceloni, ki ga je po dveh sezonah (končali sta se s poškodbo, kick-fujem v finalu kraljevega pokala in veliko deziluzijo) za 10.5 milijona dolarjev prodala Napoliju, kar je bilo osupljivo, neverjetno in predvsem sočno: “Najrevnejše mesto je kupilo najdražjega nogometaša,” so pisali. Še huje: preden je prišel, je Napoli skoraj izpadel iz prve lige. “O Neaplju in Italiji nisem imel pojma,” pravi Maradona. “A nihče drug me ni hotel kupiti.” Vse skupaj je zvenelo kot vic: najdražji in obenem najboljši nogometaš na svetu je prestopil k povsem nepomembni italijanski ekipi iz mesta, ki se je dušilo v dolgovih, korupciji in kriminalu. Ne k Juventusu ali Interju. In ne k Milanu. Temveč k jebenemu Napoliju, ki so ga na štadionih “razvitega” severa pričakali s psovkami “Afričani”, “umazanci”, “kmetavzarji” in “prenašalci kolere” ter napisi “Umijte se” in “Neapelj je greznica Italije”.

Ko je prispel v Neapelj, ga je pričakal poln štadion – 85.000 fenov. Še preden si je navlekel dres s številko 10.

Doku Diego Maradona, ki ga je vedno precizni Asif Kapadia, avtor še dveh briljantnih dokujev, Senne (o brazilskem dirkaču Ayrtonu Senni) in Amy (o britanski pevki Amy Winehouse), zrežiral zgolj iz arhivskih materialov (tudi zakulisnih, intimnih, Maradonovih osebnih, nikoli videnih), prežetih z offi Maradone, njegovih trenerjev, njegove žene, njegove ljubice (in matere njegovega nezakonskega sina), njegovih biografov, zgodovinarjev italijanskega nogometa, prijateljev, novinarjev ipd., ne pušča nobenega dvoma, da je Maradono poganjal razredni bes. Ta bes ga je ohranjal na nogah. Zaradi tega besa je bil nezadržen. Ko je igral za Napoli, se je boril za razžaljene, ponižane in diskriminirane, ki so v njem dejansko videli odrešenika.

Maščevanje Angležem za Falklande, ki ga je uprizoril leta 1986 v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Mehiki (najprej je dosegel gol z “božjo roko”, navsezadnje, nogomet je “igra zavajanja”, potem pa je – “vesoljski zmaj” – preigral in osmešil kompletno angleško ekipo in še vratarja, vse z levico, ter Argentini v nadaljevanju lastnoročno priboril naslov svetovnega prvaka), je bilo le uvod v naslednje leto, ko se je maščeval bogatemu, privilegiranemu, šovinističnemu severu in Napoliju – totalnemu outsiderju – lastnoročno prvič v zgodovini priboril naslov italijanskega prvaka. “To je bila socialna odrešitev za mesto,” slišimo. Navijači so omedlevali in doživljali infarkte. Na zid pokopališča je nekdo napisal: “Ne veste, kaj ste zamudili.” Mistični ekstazi, evforiji in diegomaniji ni bilo ne konca ne kraja. Neapeljčani so proslavljali dva meseca. Bili so uročeni. Maradona je postal njihov hipnotični svetnik, zavetnik, gladiator in mesija – izbral jih je in odrešil. “Imeli smo ga skoraj raje kot Boga,” slišimo. Nikamor ni mogel več. “Takoj je nastal kaos,” pravi. Ko je dal kri, je sestra kapljico te krvi takoj odnesla v cerkev.

Ko je igral v Italiji, je moral postati hitrejši, da bi se lahko izmaknil tem, ki so ga hoteli polomiti (in kdo ga ni hotel?), a obenem ni smel biti prehiter, če je hotel, da je njegova tehnika prišla do izraza. Nogomet je bil njegova verzija revolucije. Ni zaman rekel: “Raje imam slavo kot denar.” Ni zaman rekel: “Nogomet me osrečuje.” Ni zaman rekel: “Zabaval se bom, kolikor se bom hotel.” Ni zaman rekel: “Ko si na igrišču, življenje izgine. Težave izginejo. Vse izgine.” In ni zaman rekel: “Vsako nedeljo je revanša.” Revanša! Dan za obračun! To, da so ga povsod žalili in psovali, ga ni motilo. “Če me ne bi žalili, bi bilo vse preveč preprosto.” Maradona – čudovito obsedeni strelec in napadalec – je bil nogometni Robin Hood. Upornik z razlogom. Vedel je, zakaj počne to, kar počne. Messi tega ne ve.

Maradona je bil nogometni Che. Zato ne preseneča, da je tudi končal kot Che – kot žrtev zasede, kot žrtev atentata. Italija se je leta 1990 v polfinalu svetovnega prvenstva v Italiji spopadla z Argentino, tekma pa je bila prav v Neaplju – Maradona je od Neaplja pričakoval, da bo navijal za Argentino, Italija, z Neapljem vred, pa je od Maradone mafijsko pričakovala, da bo “padel”, da bo torej zmago prepustil Italiji. Zgodilo se je ravno nasprotno. In kompletna Italija, z Neapljem vred, se je sunkovito obrnila proti njemu: vsi po vrsti – mediji, davčna uprava, sodišča, policija – so ga demonizirali, šikanirali in psovali (“hudič”, “lucifer”, “najbolj osovražen človek v Italiji”), v javnost so spustili škandalozne zgodbe o tem, da je kokainski džanki, da prijateljuje s camorro, da je vpleten v prostitucijo, da ima nezakonskega sina ipd., kar je bilo vse bolj ko ne res (obtožili so ga celo razpečevanja mamil in ga obsodili!), toda vse to bi verjetno še naprej ostalo skrito, če ne bi premagal Italije.

In potem je padel. Kot Ayrton Senna, ki je užival v bibličnem življenju “na robu” in treščil v zid. In kot Amy Winehouse, ki se ji je na koncu zgodilo to, kar se je zgodilo Maradoni – publika se je obrnila proti njej. “Ko sem prišel v Neapelj, me je pozdravilo 85.000 ljudi,” pravi Maradona. “Ko sem odšel, sem bil sam.” Morali bi videti njegov obraz, ko ugotovi, da je vsega konec. Kar pa naj vas nikar ne zavede: njegovi dnevi so bili boljši od njihovih noči.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.