A se jim je zmešalo?

Ko je Donald Trump nedavno obiskal Veliko Britanijo, so ga sprejeli kot Winstona Churchilla: kraljica Elizabeta mu je podarila dragoceno prvo izdajo knjige o drugi svetovni vojni, ki jo je napisal Churchill, premierka Theresa May mu je podarila kopijo osnutka Atlantske listine s Churchillovimi lastnoročnimi pripisi in komentarji, slavnostno večerjo so priredili v Blenheimski palači, ki velja za Churchillov rojstni kraj, Piers Morgan je televizijski intervju s Trumpom naredil v Churchillovih vojnih sobah (Churchill War Rooms), pravzaprav bunkerju, iz katerega je Churchill poveljeval med drugo svetovno vojno, Trump pa si je med intervjujem na glavo nataknil imitacijo Churchillovega klobuka (via Lock).

Ob vsem tem ste lahko le spontano vzkliknili: A se jim je zmešalo?! Zdaj, ko je novi britanski premier postal Boris Johnson, mož, ki se ima za Winstona Churchilla, lahko še enkrat vzkliknete: a se jim je zmešalo!? Shakespeare bi rekel: »The time is out of joint.« Ja, svet je vrglo s tečajev. Prav po šekspirjansko.

Toda v Shakespearjevih igrah – bodisi tragičnih ali komičnih – ni prestola nikoli zasedel dvorni norec. Zdaj se je to povsem očitno zgodilo, pravi Matthew Flinders (Conversation): »Britanija je pogubljena. Pustila je, da je prestol prevzel dvorni norec.« Boris Johnson – klovn, burkež, blefer, no, populist.

Nič čudnega, da v Shakespearjevi komediji Kar hočete nastopa tudi dvorni norec Feste, ki na koncu poje pesem, katere zadnja verza gresta takole: »A kaj nam to! Komad je končan – mi vam radi bi ugajali sleherni dan.« Moto dvornega norca je obljuba populista: Mi vam radi bi ugajali sleherni dan. A dodajte klicaj: ko to izreče populist, zveni kot grožnja.

Ko namreč Boris Johnson ne misli, da je Winston Churchill, misli, da je Donald Trump. Ali bolje rečeno – njegov imitator. Poglejte le njegovo pričesko – vidite! Njegove laži so tako slavne kot Trumpove. Njegovi škandali so tako razvpiti kot Trumpovi. Njegovi spodrsljaji so tako kretenski kot Trumpovi. Njegova navzkrižja interesov so tako dramatična kot Trumpova. Ni le tako neverodostojen kot Trump, ampak je tudi tako vulgaren, tako netakten, tako direkten, tako nepremišljen, tako grob in tako žaljiv kot Trump – pa tako nacionalističen, egoističen, tako ekshibicionističen, tako rasističen, tako islamofobičen, tako seksističen, tako homofobičen, tako popadljiv, tako nespameten, tako trčen, tako brezbrižen, tako elitističen, tako snobovski, tako maščevalen, tako zvezdniški, tako gobezdav, tako bahav ter tako infantilno, tako primitivno in tako postresnično preprost.

Pri Trumpu je pobral vse – z ljubeznijo do zmagovalcev, sovražnostjo do novinarjev in apatijo do demokracije vred. Za muslimanke je rekel, da v burkah izgledajo kot »bančne roparke«. Trumpovsko. Črnce je ponižal v »zamorčke« (z »lubeničastim nasmehom«). Prav res – trumpovsko. Zato niti ne preseneča, da je za Hillary Clinton, tarčo Trumpove mizoginije, rekel, da je videti kot »sadistična bolničarka v umobolnici«.

Britanski konservativci so si rekli: če uspeva Trumpu, bo tudi njegovemu klonu! Če Trump koristi republikancem, bo Johnson koristil nam, torijcem!

Včasih užali žensko, včasih mesto, recimo sirsko Sirto, ki da lahko postane »novi Dubaj«, če bodo le »odstranili vsa trupla«, včasih državo, recimo Papuo Novo Gvinejo, kjer da prirejajo »kanibalske orgije«, včasih pa kar celo celino, recimo Afriko, za katero bi bilo najbolje, če bi jo spet prevzele »stare kolonialne sile«.

Trump hoče Ameriko narediti spet veliko. Johnson, karikatura tega, kar je ostalo od britanskega imperija, pa hoče spet veliko narediti Britanijo – z brexitom. In da bi brexit lažje uspel, je med referendumsko kampanjo famozno lagal, da Britanija Bruslju vsak teden plača 350 milijonov funtov, Evropsko unijo pa je razglašal za Hitlerja. Saj je hotel »združeno Evropo«, mar ne? Johnson je videti kot lažna novica, ki jo je sprožil Trump – kot trol, ki je skočil s kakega spletnega foruma.

Za Johnsona pravijo, da je brez načel – in da nima karakterja. Kar seveda ni res: Johnson ima Trumpov karakter. Baterije so vključene. Navodil za uporabo ne potrebujete.

In zdaj bo ta človek, ki komaj čaka, da začne deliti in vladati, odločal o usodi Velike Britanije, Evropske unije, Evrope. Pa o usodi priseljencev, socialnih in spolnih manjšin, beguncev. In o usodi zgodovine.

A se jim je zmešalo?

Ne, le britanski konservativci so si rekli: hej, če uspeva Trumpu, bo tudi njegovemu klonu! Če Trump koristi republikancem, bo Johnson koristil nam, torijcem! In tako so ga izvolili za svojega novega predsednika – in za novega premiera.

In tu je tragedija naše dobe: kdor si je rekel, »samo Trumpa se znebimo, pa bo vse v redu«, se je zmotil, saj Trump ni le eden. Takih, kot je on, je veliko. Na pretek. Ne, nič unikatnega ni na Trumpu, še manj v njem. Trump je tip. Trend. Koncept. Klima. Nagnjenje. Dodate vodo – pa se množi.

Kako se je Američanom prodajal Trump? Kot nenadjebljivi pogajalec, kot dealmaker, kot ta, ki sklene najboljše kupčije. Kako se Britancem prodaja Johnson? Natanko tako! Kot dealmaker – kot ta, ki bo Britanijo do 31. oktobra odpeljal iz Evropske unije. Pa naj stane, kar hoče! »Do or die,« kot pravi. Ali uspem ali pa crknem! Če ne bo šlo drugače, bo »suspendiral« parlament. Bi bilo to pučistično? Diktatorsko? Ne, le času primerno. Hoče aplavz.

Ne pozabite, kaj so zadnje mesece gledali Britanci: politike, ki se niso mogli dogovoriti o brexitu, sterilne politične elite, ki so cepetale v slepi ulici, neučinkovite stare obraze, ki niso bili sposobni skleniti kupčije, demokracijo, ki je obtičala na mrtvi točki, premierko Thereso May, ki je streljala v prazno. Ja, videli so politiko, ki je odpovedala. Ko politika odpove, tako kot je politika odpovedala zadnjih 30 let, nastopijo takšni, kot sta Trump in Johnson, od katerih ljudje – jezni in utrujeni in prestrašeni in frustrirani in polni resentimenta in beli – terjajo, da v politiko vnesejo malce več »fašističnega duha«.

Alexander Boris de Pfeffel Johnson je tako nepresenetljiv kot Donald Trump.