Miti o borzah

Borze so danes mitološka mesta. Pričakovani dobički so merilo uspešnosti gospodarstva. Mediji vsak dan poročajo o gibanju indeksov in tečajev na borzah, pri čemer rast velja za dobro novico, padec pa za slabo. Dejansko je borza nekaj povsem drugega kot merilo uspešnosti gospodarstva. Je kazalec pričakovanj za prihodnje dobičke podjetij, katerih delnice kotirajo na borzi, na blogu Centra za ekonomske in politične raziskave v Washingtonu piše ekonomist Dean Baker. To po njegovih ni radikalna levičarska analiza borznih tečajev, ampak uradna definicija.

Tečaji na borzah ne rastejo, ker imajo ljudje na voljo boljše zdravstvene storitve in se življenjska doba daljša. Ne rastejo, ker dobijo delavci plačano bolniško in dopust. Pa tudi ne, ker se zaposleni sindikalno organizirajo in število članov v sindikatih raste. Vlagatelje zanima, kako bodo omenjene zadeve vplivale na prihodnje dobičke podjetij, katerih lastniki so. Če ocenijo, da bodo recimo zaradi krepitve sindikalnega gibanja imela nižje dobičke, bodo cene njihovih delnic na borzi padle. Močnejši sindikati namreč s pritiski lahko dosežejo dvig plač za zaposlene, zato manj prihodka v obliki dobička ostane za delničarje.

Močnejši sindikati lahko s pritiski dosežejo dvig plač za zaposlene, zato manj prihodka v obliki dobička ostane za delničarje.

Danes zlasti politiki visoke rasti borznih tečajev in indeksov enačijo z uspešnim gospodarstvom. Dean Baker opozarja, da so v ZDA v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja imeli krepko gospodarsko rast ob bistveno manjši neenakosti in bistveno nižjih borznih tečajih. Trditve, da hitrorastočega gospodarstva ni mogoče imeti ob bistveno nižjih borznih tečajih, kot jih imamo danes, niso samo v nasprotju z ekonomsko teorijo, ampak tudi s prakso.

Padec tečajev bi najbolj prizadel 10 odstotkov najpremožnejših ljudi, nekaj prihrankov bi izgubili tudi pripadniki srednjega sloja. Ne glede na to so korenite spremembe sistema, ki vključujejo tudi občuten padec borznih indeksov in tečajev, za odpravo neenakosti nujne.