Janko Lorenci

Janko Lorenci

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kolumna

Poletje

Ko smo malo drugačni

Poletje, ki ga september počasi ukinja, je stanje duha, telesa in planeta Zemlja, ki se poslušno vrti okoli svoje matične zvezde, Sonca. To kroženje določa, kdaj se začno vrstiti značilnosti, ki jim rečemo poletje. Milijarde ljudi se začnejo oblačiti, čutiti, vesti, mrgoleti drugače – bolj živo in bolj lenobno hkrati. Poletje je močnejše od medijev, politike, milijarderjev, vodikovih bomb, algoritmov in kapitalizma. Poletje je mogočno, poletje je vse.

Poletje je telo. Poleti stopi telo v ospredje in izrine nekaj običajne diktature računarskega IQ. Samozavestno postane, vrže oblačila s sebe ter se pokaže lastnim in tujim očem, pa če je lepo ali grdo. To je njegov čas.

Poletje je veselje. Je sedenje in klepetanje in ogledovanje na gostilniškem vrtu z vrčkom piva pred seboj. Je čilo udarjanje superg jutranjih tekačev in prizadevno stopicanje starčkov, ki drsajo na plažo in okorno zlezejo v vodo, da znova postanejo čudežno lahkotni, kot nekoč v starih mladih časih. Je razburjeno kričanje otrok, ki s pomola skačejo v vodo in cvilijo od prestrašenega navdušenja. So štiri dame, ki z istega belega, kamnitega pomola komentirajo pozibavanje orjaške meduze blizu stopnic v vodo. Je veselje nad težo rdečih paradižnikov na zelenjavnem vrtu, je veselje nad veseljem drugih okoli tebe, je veselje nad odsotnostjo žalosti, ki te poleti pograbi samo izjemoma. A včasih te vendarle, če v poletje vdre nekaj, kar vanj načeloma ne spada. Če izveš, da nekomu, ki ga poznaš, umira hčerka, stara obupnih 32 let. Vdre kot nelagodje v obliki nemške družine, tiho govoreče, nekam ponižne, nekam preplašene, čisto nič okupatorske. Negotovo pogleduje okoli sebe, se po nepotrebnem zahvaljuje, se redko smeji – revščino seva. To so pripadniki globalnega plemena, raztresenega tudi po bogati Germaniji, plemena, ki živi v povprečju sedem let manj kot bogati rojaki, tisti, ki se jih nemška politika, enako kot politika v ljubi Sloveniji, niti pošteno obdavčiti ne upa. Ta tiha družina bo zelo verjetno doživela sedem poletij manj od bogatih davčnih beguncev, ne toliko zaradi slabše zdravniške oskrbe, ampak zaradi stisk trdega življenja. Tudi slovenski reveži živijo krajši čas.

Poletje je lenoba. Vrnemo se v naravne ritme, ki niso ritmi mrzličnosti, hitenja, večne zaposlenosti, nenehnih vsiljenih in samonaloženih obveznosti. A ker smo iz hektičnega vica, lezemo – se potiskamo v lenobnost počasi in z nejasnimi občutki krivde. Čez čas pa se le prepustiš mediteranskemu lagodju in postaneš to, kar si bil ali bi rad bil. Poletna lenoba je bolj stanje duha kot telesa. Ali pa ni, kdo ve, to bomo dognali pozimi, zdaj je poletje. A v nekem trenutku dopusta, iznajdbe, ki omogoča to lagodje in za katero bi moral delavski razred dobiti Nobelovo nagrado, ne pa fasati neoliberalizem, spet pritisnejo misli na službo, na šolo, na neštevilne upokojenske obveznosti … in poletje izgubi del svojega čara. Pravica do lenobe je človekova pravica, žal ukinjena.

Poletje je vročina. To je dobro in normalno. A vročina je vsako leto hujša in zdaj poleti gorijo gozdovi v Amazoniji, v Kaliforniji, na Aljaski in v Sibiriji. Vedno so goreli, toda zdaj gorijo cele pokrajine in vročinskih obdobij je veliko več, vlečejo se in so huda, da še turisti cepajo. To ni dobro, to ni normalno, a je nova normalnost; to je antropocen, po človeku imenovano obdobje, ko se poletja in narave že malo bojimo in čutimo zamolklo tesnobo ob misli, kaj bo prišlo. Potem 40-stopinjska vročina mine, poletje je spet prav vroče, na vse skupaj pozabimo, in to ni prav.

Septembrsko poletje je pridih otožnosti. Pridejo prve jutranje megle, zjutraj greš v trgovino ali službo spet v dolgih rokavih in hlačah dopetačah, dnevi se krajšajo, ženska krila in noči daljšajo, dopust je pozabljen, v deželo se plazijo prvi spomini na vlažno-mračni november, stojnice na tržnicah se šibijo pod preobiljem pridelkov, vendar veš, da bodo vrtovi kmalu pusti in prazni, le tu in tam bo iz sive zemlje gledala pozabljena zeljna glava.

Poletje lahko tudi kupiš. Nekje na veliki krogli je vedno poletje, sedeš na letalo, odletiš čez morje ali ocean in se znajdeš v ukradenem poletju. Zdaj marsikdo tako lovljenje sonca že opušča; na Švedskem, od koder je Greta T., je letenje po malem menda že sramota. A to je neznatna manjšina, večina krade naprej. Temu se lahko reče napredek, svoboda, nomadstvo, hoja za soncem, lahko pa tudi lidl na nebu. A glavni lidl je seveda sistem.

Poletje je potpuri, je magična škatla, v kateri je vse, tudi koščki pomladi, jeseni in zime. Vendar je posebno in je darilo. Vsakega poletja je enkrat konec. A Zemlja se vrti in vrti, Sonce od vekomaj sije zastonj in razkošno – in poletje se vedno vrne; táko ali drugačno, s kom več in s kom manj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.