Ne zapirajmo si oči

Keynes je leta 1919 zapisal, da lahko Evropa preživi samo kot povezana in soodvisna celota. Sporočilo nove predsednice EU je podobno.

Ugledni King’s College v Cambridgeu je na začetku tedna gostil odmevno znanstveno konferenco, ki si zasluži posebno pozornost. Povezuje tri pomembne teme, stoletnico briljantne Keynesove knjige o ekonomskih posledicah miru, osemdeseto obletnico začetka druge svetovne vojne ter vlogo ekonomike in ekonomistov pri tem. Političnoekonomske vzporednice začetka 20. in 21. stoletja so presenetljive in zastrašujoče. V svetu naraščajočega nacionalnega populizma, nesmiselnih političnih prerivanj in razpadanja globalnega ekonomskega reda se vedno znova lomi krhkost političnega miru in ekonomske blaginje. Razpad prve in druge globalizacije, nemško vprašanje in nesposobnost političnih elit so podobni leta 1919 in tudi 2019.

Ekonomske konsekvence miru in socialne posledice vojne so usoda 20. stoletja v Evropi. Oboje vedno znova podcenjujemo. Obe svetovni vojni sta v prvi polovici stoletja prinesli dramatičen razpad starega sistema, ekonomski preporod po drugi svetovni vojni je posledica političnega miru in novega ekonomskega reda. Keynes je z neverjetno pronicljivostjo pokazal, da sta tako vojna kot mir v veliki meri odvisna od ekonomske ureditve in obvladovanja politično-ekonomskih protislovij. Prva svetovna vojna je v veliki meri zrasla na političnih frustracijah razpadanja prve ekonomske globalizacije, danes tičimo sredi razpadanja druge in vse več je političnih podobnosti s časi pred letom 1914. Zgodovinski spomin je zato primeren opomin.

Keynes je na King’s Collegeu najprej končal študij matematike, kasneje je postal profesor ekonomije. Kombinacija ekonomske teorije in operativnega dela v britanski administraciji mu je omogočila, da je postal član britanske delegacije na pariški mirovni konferenci leta 1919. Toda namesto operativne strokovne lojalnosti je postal najodmevnejši javni kritik sporazuma. Konferenco je protestno zapustil in nekaj mesecev kasneje objavil drobno knjigo Consequences of the Peace, eno najvplivnejših političnoekonomskih del 20. stoletja. Keynes je preprosto nasprotoval visokim vojnim reparacijam in zlomu Nemčije. Namesto tega je predlagal restrukturiranje in delen odpis dolgov, mednarodno monetarno reformo ter normalizacijo političnih odnosov, tudi s komunistično Rusijo. Versajski sporazum je prinesel kartažanski mir, ekonomsko ponižanje Nemčije je bil zgolj politični uvod v novo vojno. Keynes je napovedal oboje.

To, kar je negativno impresioniralo Keynesa, je bila popolna nedoraslost političnih elit. Nemčije sprva sploh ni bilo v Parizu, velika trojica predsednikov iz ZDA, VB in Francije je dejansko odločala o vsem, Italija je bila obrobni igralec. Wilsona sta zanimali predvsem ravnotežje sil in oblikovanje novih držav. Britanci so zagovarjali globalne interese kapitala, Francozi s Clemenceaujem so hoteli povsem onemogočiti Nemčijo kot neposredno sosedo. Nihče ni imel razvojne ideje, kako reformirati tedanji globalni kapitalizem, politično stabilizirati Evropo in svet. Nihče ni razumel povezanosti vojn in globalnega kapitalizma, tržne bitke za energetske vire, industrijski razvoj in globalno potrošnjo, nenasiten ekonomski stroj akumulacije kapitala. Nemčija je bila vrh teh frustracij.

Zalomilo se je po logiki reči. Globalno tržno gospodarstvo je ciklično, cenen uvoz ameriške hrane se je ustavil, zlati standard zlomil, velika podjetja so monopolizirala trge in dobila politično moč. Nesposobnost političnih elit pa je bila ključna. Politične kreature so znašle formulo, v zunanji militarizaciji in imperializmu in notranji zlizanosti s kapitalom bogatih. Nemčija je dobila kolonialne inspiracije, boj za polastitev naftnih virov je postal evropski razvojni imperativ vodilnih držav. Če torej gledamo na vojne z ekonomskimi očmi, je vsak mir pogojen z ekonomskimi sredstvi. In tega mirovni sporazum v Parizu ni ponudil.

Nemčija je izgubila desetino ozemlja, sledile so konfiskacija kolonij, razorožitev armade, reparacije skoraj 40 milijard dolarjev, omejili so uporabo premogovnikov in produkcijo jekla … Skratka, ekonomski zlom Nemčije je bil politični temelj pariškega miru. Nemčija je rešitev iskala v visoki inflaciji in varčevanju. To je povzročilo ekonomski zlom in socialno bedo, ki je na oblast prinesla Hitlerja in njegovo nacistično falango. V tridesetih letih so zavezniki revidirali versajski sporazum v korist Nemčije. Toda bilo je prepozno.

Seveda je paradoks, da je povojna EU zrasla na idejah, ki so jih evropski politiki leta 1919 zavrnili. EU začenja s sporazumom o premogu in jeklu, kar je nekdaj bremenilo Nemčijo. Keynesova ideja o ameriški finančni pomoči Evropi je postala zmagoviti Marshallov plan. Predlog globalne monetarne reforme je končal v arhitekturi Bretton Woodsa. Toda osrednja poanta je drugod. Doseči mir je lažje kot ga vzdrževati. Zaupanje v tržne institucije, demokracijo in mednarodni red je potreben pogoj, ključna pa je država blaginje. Socialna varnost in večja enakost sta steber povpraševanja in rasti, splošno varčevanje in akumulacija kapitala pa krepita neenakost in rušita blaginjo.

Toda nemški problem obstaja takrat in danes. Nemčija ima spet osrednjo ekonomsko vlogo, njen ekonomski stroj si je podredil evrski prostor, nemški prastrah pred inflacijo kreira politiko ECB. V zadnji krizi se je ohranila njihova stara obsedenost z varčevanjem in dolžniško krizo, namesto keynesianske ekonomike povpraševanja imamo povsod ordoliberalistično ekonomiko ponudbe. Nemci bi morali povečati potrošnjo, EU normalizirati zadolževanje, evro potrebujemo za oživitev države blaginje.

Keynes je leta 1919 zapisal, da lahko Evropa preživi samo kot povezana in soodvisna celota. Sporočilo nove predsednice EU je podobno. Keynes je svojo knjigo posvetil oblikovanju drugačnega pogleda na našo prihodnost. Zato si ne zapirajmo oči, če lahko spregledamo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.