Uspešen primer »izvoza« slovenske arhitekture v obdobju gibanja neuvrščenih

Skladnost z okoljem velja za eno od pomembnejših značilnosti dobre arhitekture. Če že ne dobesedno, naj bi se dobra arhitektura vsaj v likovnem, materialnem ali kakšnem drugem smislu navezovala na prostorske ali druge okoliščine. Le redko se zgodi, da je mogoče stavbo, skrbno načrtovano za neko lokacijo, prenesti v ne le zemljepisno, ampak tudi kulturno povsem drugačno okolje in da tam deluje kot ulita. Prav to je zgodba luksuznega hotela, ki ga je konec šestdesetih let za črnogorsko obalo projektiral Edvard Ravnikar, krivulje zgodovine in mednarodne politike pa so ga prinesle na breg reke Tigris v Bagdadu, kjer je bil zgrajen dobro desetletje kasneje in poimenovan Hotel Babilon. Ta tam stoji in deluje še danes. Zgodovino projekta v članku Gradnja Babilona neuvrščenih (Building the Non-Aligned Babel) opiše arhitekturni zgodovinar in kritik Vladimir Kulić. Vsaj delno pa je znana tudi delu generacije slovenskih arhitektov in arhitektk, ki so tedaj, na začetku poklicne poti ali še študenti, z Ravnikarjem sodelovali pri načrtovanju.

Kot opisujemo v drugem članku, so se jugoslovanske povojne oblasti v Črni gori odločile razvijati turizem najvišjega kakovostnega razreda – najprej s preureditvijo mesteca Sveti Stefan v luksuzni hotel, nato z natečajem za hotelski kompleks v bližnjem Miločerju ter zatem še s projektom za večji luksuzni hotel v tedaj turistično še slabo razviti Budvi. Tudi za arhitekturno zasnovo tega je bil razpisan natečaj, na njem pa je leta 1969, kot nekaj let prej v Miločerju, zmagal Ravnikar. Drugače od strme obale pri Svetem Stefanu je pri Budvi med morjem in zalednim hribovjem teren položnejši, zato je že sama mikrolokacija klicala po drugačni rešitvi. Razporejanje stavbnih mas po lokalni topografiji tu ne bi prineslo želene prostorske dinamike, zato je Ravnikar zasnoval veliko in razmeroma visoko stavbo, ki pa jo je skulpturalno razčlenil s stopničastimi nizi teras in zamikanjem volumnov v tlorisu. V tlorisu je imela stavba obliko črke W, obrnjene tako, da je imela večina sob razgled na morje. Razgibana tlorisna oblika je povzročila, da je stavba obenem delovala monumentalno in skorajda organsko, ne pa monotono. In čeprav so bile stopničaste stavbe v tem obdobju precej pogoste, tudi pri hotelih drugod po Sredozemlju, je bila posebnost Ravnikarjeve zasnove v tem, da se je masa hotela oblikovno navezovala na silhueto gorske verige v zaledju Budve. Nenavadno so bile zasnovane tudi hotelske sobe, saj balkon ni bil v podaljšku notranjega prostora, kot je pri hotelih v navadi, ampak dostopen s strani – tako bi v sobi nastala zanimiva sekvenca stopnjevanja intimnosti in pogledov navzven, notranjost bi bila tudi bolj zaščitena pred sončno pripeko. Fasada hotela bi bila obdana z opeko, zloženo v dekorativne vzorce in z razprtim stikanjem opek na vogalih, podobno kot pri stanovanjskem kompleksu Ferantov vrt, kranjskem Hotelu Creina in še marsikateri Ravnikarjevi stavbi. Po reviziji tujih svetovalcev, ki so pregledali tudi programsko zasnovo, v Jugoslaviji je tedaj primanjkovalo izkušenj z luksuznimi hoteli, so projekt končali do zadnje podrobnosti, izbrali so tudi opremo in zaključne obloge. Vendar se je izkazalo, da bi gradnja presegla razpoložljiva finančna sredstva, zato so projekt ustavili.

Prav v tem času, na začetku sedemdesetih let, je Irak, kjer je oblast prevzela stranka Baath, začel intenzivno sodelovati v gibanju neuvrščenih, temu pa je sledilo obsežno gospodarsko sodelovanje z Jugoslavijo. V gradbeništvu to ni pomenilo le posla za jugoslovanska gradbena podjetja, ampak tudi »izvoz« arhitekture. Iračani so se zanimali celo za to, da bi v Bagdadu zgradili kopijo palače Zveznega izvršnega sveta v Novem Beogradu, kar se seveda ni zgodilo, so se pa dogovorili, da Jugoslovani naredijo načrte za luksuzni hotel v Bagdadu. Projekt so dodelili črnogorski gradbeni družbi Lovćeninženjering, ta pa je iz predala potegnila Ravnikarjev načrt za hotel v Budvi. Po krajšem zapletu so tudi za prilagoditev projekta angažirali Ravnikarja.

Zanimivo je, da sta zasnova in oblika hotela ostali tako rekoč nespremenjeni. Obe parceli sta si bili sorodni le v tem, da sta bili obrnjeni proti vodi: v Budvi proti morju, v Bagdadu proti reki Tigris, samo da pri tej ob bregu ni bilo plaže, temveč cesta. Vendar se v povsem ravninskem Bagdadu stopničasta stavbna masa ni več navezovala na gorovje; je pa spominjala na zigurat, pradavno stavbno obliko, značilno prav za mezopotamsko območje. Hkrati se je z lokalno arhitekturo skladala v materialnem smislu, z uporabo opeke, ter glede geometričnega dekoriranja fasade, ki ga je Ravnikar kot filozofski pristop pri oblikovanju prevzel od Plečnika, ta pa od svojega dunajskega učitelja Wagnerja ter arhitekturnega teoretika Semperja; zapleteni geometrični vzorci pa so tudi ena od glavnih značilnosti arabske arhitekture. Tako je arhitektura hotela po naključju povsem ustrezala tudi novi lokaciji, obenem pa se je z njo lahko poistovetil iraški politični režim, ki je svojo nacionalistično ideologijo in novo narodno mitologijo gradil prav na eklektičnem črpanju iz preteklih obdobij, od antične Mezopotamije do kasnejše islamsko-arabske kulture. V tem smislu je ustrezal tudi Ravnikarjev predlog, da se vhod v hotelski kompleks oblikuje po zgledu Ištarinih vrat, znamenitega portala v starodavnem Babilonu; Ravnikar si ga je sicer zamislil brez modre keramike, po kateri slovi izvirnik, a so jo kasneje vseeno vgradili. Poleg obveznih prilagoditev tamkajšnji gradbeni zakonodaji je šlo tako predvsem za predelavo hotela iz obmorske letoviške stavbe v konferenčno središče.

Zgodba se je za slovensko ekipo končala z oddajo projekta. Lovćeninženjering, kjer so se verjetno preveč zanašali na dobre odnose z iraškimi oblastmi, je bil neuspešen na razpisu za gradbena dela, saj so na iraškem trgu takrat konkurirala podjetja z vsega sveta, ne le iz neuvrščenih držav. Nasploh so se na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki tedaj uveljavljala tudi grška podjetja in tako je posel prevzelo veliko grško gradbeno in projektivno podjetje Helliniki Techniki, ki je v Bagdadu gradilo tudi vladne stavbe, stanovanjske komplekse in bolnišnico, imelo je lastno proizvodnjo gradbenih izdelkov in celo opreme. Sodelovalo je več tujih podizvajalcev, na primer nizozemsko podjetje za temeljenje z betonskimi piloti. Načrte so prilagodili lastni gradbeni tehnologiji: namesto litja betona na kraju samem so uvedli težko montažo, kjer so večje prefabricirane betonske elemente (celotne stene in plošče z vgrajeno izolacijo in kanali za napeljavo) izdelovali na gradbišču in sestavljali z žerjavi. Verjetno so zaradi tega opustili konzolne dele stavbe, poleg tega niso izdelali pločevinaste fasade v vrhu stavbe, kjer je bil predviden hotelski lounge (»Sky chateau«, kot ga je imenoval Ravnikar) in ki bi spominjala na »glave« stolpnic na Trgu republike. Razen tega pa so glede zasnove in oblikovanja, kolikor je znano, Grki vestno upoštevali Ravnikarjeve načrte.

Hotel so končali leta 1982, ko bi morali tam gostiti sedmo srečanje neuvrščenih držav, a je bilo zaradi iransko-iraške vojne prestavljeno v New Delhi. Upravljanje hotela so prepustili indijski hotelski verigi Oberoi (tako se v zgodbo vključi še ena od neuvrščenih držav) in ta je za oblikovanje interjerja angažirala priznano indijsko notranjo arhitektko Sunito Kohli. O takratni podobi notranjosti ni dosti znanega, niti Ravnikar niti nihče drug iz njegove ekipe pa hotela ni nikoli videl v živo. Na projekt so kar nekoliko pozabili. Kakor v članku zapiše Kulić, je to verjetno razlog, da se Hotel Babilon, ki je eden od največjih Ravnikarjevih projektov, v njegovih življenjepisih omenja le v kakšni opombi pod črto.

Hotel je po odprtju veljal za enega od najrazkošnejših v Bagdadu. Med zalivsko vojno leta 1991 je bilo v njem nastanjenih veliko tujih novinarjev in z njegovih teras so poročali o poteku vojaških spopadov. Stoji na ugledni lokaciji v središču mesta tik ob varni »zeleni coni«, na nasprotnem bregu so iraško vrhovno sodišče ter ameriško veleposlaništvo in še nekatera druga. Ker so v njem prebivali številni diplomati, novinarji in drugi pomembni tuji obiskovalci, je bil v preteklih letih dvakrat tarča bombnih napadov. Ti so poškodovali njegovo pročelje, a same zgradbe niso resneje ogrozili. Nekaj časa ga je upravljala mednarodna hotelska veriga Warwick International, letos pa ga je prevzela hotelska veriga Rotana, ki se je lotila obsežne prenove, poostrila varnostne ukrepe ter ga ponovno odprla pod imenom Babylon Rotana Hotel. Da je ta danes med najboljšimi in najvarnejšimi v Bagdadu, je mogoče sklepati tudi po spletnih komentarjih. Vsaj navzven stavba še vedno nosi povsem jasen Ravnikarjev pečat, nova sta impozantna nočna osvetlitev in pompozen vodomet s skulpturami konj pred glavnim vhodom. Občutki ob pregledovanju promocijskega gradiva na spletu so naravnost nadrealistični, ko na slikah interjerjev v nekakšnem sodobnem arabskem slogu prepoznamo kakšen značilen Ravnikarjev detajl. Celotna stavba deluje znano, celo domače, a v eksotičnem okolju in prekrita s sodobno arhitekturno kozmetiko, za katero še vedno opazimo Ravnikarjevo misel. To pa je tudi opomin investitorjem in arhitektom, da se prenov stavb iz obdobja modernizma ne lotevajo le s prekrivanjem z modnim oblikovalskim kičem, ampak skušajo iz dane arhitekture ponovno izvabiti njeno brezčasno eleganco.