Oroslan

Mož, ki ga ni.

Bil je fejst človek, slišimo. Priden. Pomagal je ljudem. Dobro je klal. Delal je dobre krvavice. Ni bil vedno zanesljiv, saj je hitro izginil – v krčmo. Pil je, čeravno ne bi smel, ker je bil epileptik. A bral je iz rok. Pripovedoval je divje, odbite, fantastične zgodbe. Bil je pogumen, zabaven in norčav. Ženske so se kar teple zanj. Prihajale so celo iz Budimpešte. Tako o Oroslanu pripovedujejo prebivalci neke utrujene porabske vasi pri Monoštru. Našli so ga mrtvega. Dobil je epileptični napad – in se zadušil. “Ni se obesil – hvala Bogu,” pravi njegov brat (Milivoj Miki Roš), briljantni zgodbar, ki pripoveduje tudi zgodbe o kovaču, ki nikoli ne laže, o mladi samomorilki, od katere v hlačkah ostanejo le trije drekci, in o tem, kako je očetu preprečil poroko z Ireno, ki ji odtlej “šumi v glavi”.

Oroslana – podobno kot Smoletove Antigone – ne vidimo, ker umre, a vendarle postane glavni junak, okrog katerega se vse vrti in o katerem vsi pripovedujejo. Ves film govori o njem – od trenutka, ko šofer čisto na začetku v avto naloži menažke s hrano in jih razvozi, ko po eno menažko ne pride nihče in ko iz te hiše potem prinesejo pokrito truplo in ga odpeljejo. Prve besede slišimo šele po dvajsetih minutah – ja, tudi tišine pripovedujejo o njem, slovenskem Arkadinu. Porabska vas, v kateri se dogaja Oroslan, izgleda kot vas iz starega filma – tu so gostilniški prti še vedno takšni kot pred petdesetimi leti, tu so napisi za avtobusno postajo še vedno takšni kot pred petdesetimi leti, tu so hiše še vedno takšne kot pred petdesetimi leti, v socializmu. Kapitalizem se ne pozna. Tu se je čas ustavil. In to dobesedno: čas je prišel mimo in se ustavil.

A tu se je očitno ustavil tudi film, skelet časa. Ta podcenjena, postarana, pozabljena, porabljena porabska vas, skupnost odličnih, nadarjenih, tako rekoč rojenih pripovedovalcev, ki o mrtvih pripovedujejo tako, kot da so še vedno živi, namreč deluje kot film, misli kot film, pomni kot film, pripoveduje kot film. Tu nihče ne umre. Če se malce bolj nagnete, vse skupaj izgleda kot Cona somraka. Matjaž Ivanišin, auteur Oroslana (in filma Playing Men), skuša obuditi demokratično naturo filma – le v filmu je namreč večno življenje dostopno vsakemu človeku. Hecno, kako kinetični in kako razpoloženi za film so kraji, na katere nihče več ne računa, kraji brez prihodnosti, nevidni kraji. Še bolj hecno: slovenski film Porabja doslej sploh ni registriral – ne, nikoli ni postalo prizorišče kakega slovenskega filma. In Ivanišinov dokufiktivni Oroslan – wellesovsko “zaupno poročilo” o filmu, pripovedovanju in času – zdaj odgovarja: kakšna škoda! Bolj ko vsi in vse pripovedujejo o Oroslanu, bolj si ga želimo spoznati. To je pravi slovenski filmski junak, si mislimo. Že, samo slovenski film ga je zamudil, ni ga več, odmeva iz Oroslana. A to je usoda slovenskega filma: namesto da bi tekme igral v Maksimirju ali na Poljudu pred 50 tisoč gledalci, jih – če naj parafraziram Dejana Spasića, ki “igra” propadlega nogometaša, Roševega poslušalca – igra v Zagorju ali Šmartnem ob Paki. In ja, da je vesno za najboljšo stransko moško vlogo dobil Milivoj Miki Roš, ki vsaj tehnično izgleda kot glavni igralec, je povsem logično – vesno za najboljšo glavno moško vlogo bi moral dobiti Oroslan, mož, ki ga ni. (Kinodvor)