Marcel Štefančič jr.

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Alice in župan

Alice et le maire, 2019, Nicolas Pariser 

za +

Dialogi.

Se še spomnite Reinerjeve romantične komedije Ameriški predsednik? In Morettijeve dramedije Imamo papeža? Predstavljajte si rohmerjevski remiks teh dveh filmov v času, ko evropska levica omedleva v senci hitro rastočega populizma, pa dobite francosko politično komedijo Alice in župan. Ko Paula Théraneauja (Fabrice Luchini), dolgoletnega župana Lyona, sicer socialista, morda bodočega predsedniškega kandidata socialistične stranke, obsedenega z napredkom (Vedno in znova več napredka, je naslov njegove knjige), zagledamo na seji mestnega sveta, le nemo bolšči predse – odsotno, nezainteresirano, apatično, depresivno. Župan, idilični politični inovator, ki je svoje življenje podredil politiki (totalno ji je predan, to je njegovo poslanstvo), je v hudi krizi, zato mu – kot Morettijevemu papežu – svetujejo, naj si omisli psihoanalitika, a kot pravi, noče kake “modne terapije”, zato se raje odloči za filozofinjo.

Alice Heimann (Anaïs Demoustier), 30-letna profesorica književnosti, ki postane njegova svetovalka (no, učiteljica, mentorka, vzgojiteljica in vodnica po “čudežni deželi” in “ogledalu”), sicer ni filozofinja, a je na neki šoli učila filozofijo. “Rešite nam ga,” ji dahne šefica županovega kabineta. In župan ji hitro pove, kaj ga muči: “Ne morem več misliti.” Nekoč je imel po 40, 50 idej na dan – zdaj nima nobene več. “Mesto sem globoko spremenil, potem pa sem se nekega lepega dne zbudil brez idej.” Prazen je, inerten, brez moči, brez volje, brez želje, brez veselja. “Pomagajte mi, da bom spet mislil!” Lyonski župan, prepričan, da potrebujemo “novo zgodbo o demokraciji”, je popolna metafora evropske levice, ki je ostala brez idej in brez moči – metafora evropskih socialistov, ki ne morejo več misliti in ki ne vedo, kaj bi počeli.

Ko Alice spozna županove simpatizerje, recimo levičarskega bogataša, ki hoče ustanoviti “Internacionalo progresivnih megapolisov”, ali pa levičarsko slikarko, ki trdi, da nas lahko pred koncem sveta in kapitalističnim razdejanjem rešijo le “nove oblike simbioze z drugimi organizmi”, se zave razsežnosti slepe ulice, a tudi sam župan “mesta na levi”, parodija Rousseaujevega “samotnega sprehajalca”, zatopljen v futurološke blodnje, kot je projekt “Lyon leta 2050”, je utrujen od zgodovine in tega, da ne ve, kaj bi, obenem pa je za nameček še povsem izgubljen med novimi “izzivi”, ki davijo levico. Na eni strani je populizem, ki levici s svojim antikapitalizmom krade zrak in zgodbo, na drugi strani je ljudstvo, ki je nekoč hotelo več demokracije, zdaj pa je hoče vse manj, na tretji strani je progresivnost, ki jo bo morala levica preplesti s tradicionalnimi vrednotami in vezmi, če bo hotela ponovno najti stik z ljudstvom, na četrti strani pa so vse bolj omejeni naravni viri. “Brezplačne energije, na kateri sta temeljila naša življenjski standard in socialna država, je konec”, pravi Alice. Kako boste levičarje prepričali, da naj bodo zdaj progresivni na omejen način? In kako bodo levičarji ljudstvo prepričali, da bo treba živeti s pomanjkanjem – in da je prišel “čas skromnosti”? Na volilno zmago ne bodo mogli računati, mar ne? To levico – in nemara sodobno politiko sploh – spreminja v Melvillovega pisarja Bartlebyja, ki ponavlja: “Raje bi, da ne.” (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.