Janko Lorenci

Janko Lorenci

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kolumna

Bratovščina

Janšisti, taki in drugačni

Zelo poseben in zverižen si, če si drzneš ravnati tako, kot je ravnal ustavni sodnik Klemen Jaklič. Drugemu ustavnemu sodniku je očital politično pristranskost, sam pa je odkrit propagandist SDS in Janeza Janše.

Jaklič spominja na Jana Zobca, prej ustavnega, zdaj vrhovnega sodnika, znanega tudi po incidentu s sodnim policistom. Bolestno ohol moraš biti, če misliš, da policist, ki te ustavi po uradni dolžnosti, zagreši crimen maiestatis (žalitev veličanstva). Zobčeva prevzetnost in Jakličevo brezsramno obtoževanje sta njuna osebna specifika, hkrati pa odsev časa, ki mu daje pečat ideologija s svojimi podtoni neenakosti, agresivnosti, postfaktičnosti in trde asocialnosti, pogosto pospremljene s surovo govorico.

Oba sodnika druži tudi članstvo v razpršenem, neformalnem, a v glavnem jasno prepoznavnem roju posameznikov, ki na različnih področjih različno uveljavljeni in različno intenzivno zastopajo interese, poglede in držo SDS oziroma njenega šefa in simbola Janeza Janše. Ali pa se nanj lepijo. Običajno jim pravijo janšisti ali janševci.

Problematični posamezniki so raztreseni povsod, toda v gravitacijskem polju SDS jih kar mrgoli. Vsi v tem obnebju so po malem otroci J. Janše. Zvesto po njem urezan je širši vrh stranke, na čelu s tipičnimi strankinimi vojščaki, kot sta Grims in mlada zvezda Mahnič. Pomemben del strankinega vpliva in podobe pa je razpršena meglica njenih privržencev, ki formalno niso v stranki, a jo tako ali drugače podpirajo. Zunanji janšisti so po svoje nevarnejši, za stranko pa koristnejši kot vsem znani notranji vojščaki, saj lahko v preobleki avtonomnosti in individualnosti prepričljiveje skrbijo za vpliv, ideje, salonskost, tudi intelektualnost SDS. V sodstvu so taki, na primer, Jaklič, Zobec, Brezigarjeva, v obveščevalnih vodah pred prestopom Črnčec, v ekonomskih Šušteršič, Pezdir, v razumniških Jambrek, Kos, Rupel, v novinarskih zunaj Janševega medijskega kraljestva dvojec Urbas-Leiler, ki pred očmi vesoljne Slovenije predeluje in potaplja Delo. Nekateri se od Janše oddaljijo (Jambrek, Črnčec), vendar ne nujno za vedno in povsem. Najbolj frfotav v tem pogledu je D. Rupel. Častni zunanji član bratovščine je Borut Pahor. Ko zaneseno govori o nacionalni enotnosti, dialogu, spravi, vedno posredno opravičuje in rehabilitira SDS in njenega šefa. Ni naključje, da je še, ko je bil vodja SD, sklenil politično partnerstvo z vladajočo SDS ali da je prav on sforsiral Jakliča za ustavnega sodnika.

Janšisti niso homogena gmota in med temi zunanjimi podporniki, somišljeniki, vojščaki, koristolovci, oboževalci, simpatizerji, agenti SDS so znatne razlike. Imajo pa tudi skupne značilnosti: slikajo se kot avtonomni individualci, vendar z različno odkritostjo pihajo v Janšev rog in imajo od tega, vsaj nekateri, tudi koristi, denimo individualni oblaček strahu, ki ga na splošno zbuja stranka. Do janšizma ne premorejo niti drobtinice kritičnosti, Janša sam pa jih fascinira. Za marsikoga od njih je značilna agresivnost, praviloma pa imajo tudi vzornikovim enaka osnovna stališča: Slovenijo obvladujejo kriptokomunisti, zasebno je boljše od javnega, begunci ogrožajo slovenskost in socialnost, podnebna kriza je napihnjena …

Skratka, to je bratovščina podobne miselnosti, identične pripadnosti, in kot se zdi, v marsičem podobnih značajskih lastnosti, kot jih razkazuje sodnik Jaklič. Čeprav trdo jedro SDS brez pomislekov uporablja sovražni govor in njegove približke, si mnogi zunanji janševci tega sladkega strupa ne morejo privoščiti po mili volji, ker so pač na takih položajih ali pa vendarle dostojnejši. Zato so med njimi mojstri preoblačenja, lepšanja in relativiziranja. Sicer pa je laže prenašati surove sdsjevske vojščake kot strupeno olikane in površno zakrinkane janševce, ki pa so vsebinsko enaki ali hujši. To seveda velja tudi za narejene levičarje, polne visokih levih fraz in asocialnega ravnanja.

SDS nima monopola na bolezni naše politike. Toda s sistematičnim netenjem negotovosti, frustracij, zarotništva, z makiavelizmom, diskreditiranjem, surovo govorico, močjo in strupeno držo je med strankami poglavje zase. Zato tudi zunanji janšisti niso nedolžni, zgolj malo svobodneje govoreči posamezniki. SDS je naša skrajna desnica, z njo pa v večini evropskih držav drugi deli politike – podobno kot Šarčeva protijanševska koalicija – nočejo sodelovati.

Vrnimo se k Jakliču. Je, kot rečeno, samosvoj, poseben, a tudi del plemena, ki ga skušamo opisati. Za tem gladkim, čistim obrazom se skrivajo nelepe reči. Za Jakličem je dovolj izjav in dejanj, da lahko rečemo, da se ne bo spremenil. Ostal pa bo ustavni sodnik. Sodišče bo spremenil v nemirno areno, škodil ugledu sodstva in ustavnega sodišča in pomagal utrjevati Janševe obtožbe o krivosodju. Je svojevrstna peta kolona, fascinirana z vodjo skrajne desnice (»Janša je največja osebnost slovenske zgodovine«) in povzdignjena ob pomoči predsednika države. Toda ta država, sodstvo in njegovi sodniški kolegi ga bodo morali nekako prebaviti. Bo pač pisal ločena mnenja in protestiral pred lastnim sodiščem.

Opravičila pa nima. Umetnik je lahko spačena osebnost, a še vedno velik umetnik. Handke je ne glede na Miloševića vendarle štrleč pisatelj. Sodniki niso umetniki. Tudi oni so seveda politična bitja, ne morejo pa biti goreči propagandisti politike, skrajne še toliko manj. Med njihovim osebnim javnim početjem in sodništvom mora obstajati znosen enačaj. Jaklič ima odlične formalne kvalifikacije, tehnično je morda dober pravnik, a očitno taka osebnost, da preprosto ne bi smel biti sodnik, še najmanj ustavni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.