Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Pamflet

Bo izbruhnila ljubljanska pomlad?

Mediji, ankete, afere in protestne peticije

Najbolj konsistentna stranka Dobra država Bojana Dobovška je na nacionalno televizijo vložila dva protesta. Poslednji je dejstvo, da je TV Slovenija v oddajo Politično povabila župana Zorana Jankovića. Protest izpostavlja nerazumljivo ravnanje državne televizije, ki je gostu omogočila 12 minutno promocijo. – A zakaj bi bil dobro zastavljen intervju propaganda? Preprosto, vešči politik je šel skozi PR vaje nastopanja pred novinarji, tako da so mu taka soočenja pisana na kožo. Predvsem pa je ravnanje televizijske hiše neverjetno. Pred časom so novinarji in uredniki tedne pripravljali oddajo Tarča, v kateri so zbrali številne akterje in strokovnjake, ki so osvetljevali zloglasno gradnjo kabala CO. Med vabljenimi je bil tudi ljubljanski župan, ki je udeležbo odklonil. Tam, kjer bi se moral soočiti s poglobljenimi dejstvi voditeljice in drugih gostov, se je izmaknil, zdaj pa se je pojavil bolj ali manj v monologu, kjer je obračunaval s svojimi kritiki. Škandalozni standard medija, ki politiku omogoča, da nastopa v oddajah, ki si jih sam izbira.

A ta racionalni poziv Dobre države je ostal povsem spregledan v osrednjih medijih, kakor tudi njen predhodni protest zoper nacionalko, ki naroča ankete pri agenciji Ninamedia. Dobovšek, ki kot profesor in politik že leta proučuje oblike korupcije, tu izpostavlja, da slednja ni članica mednarodnega združenja ESOMAR in ne razkriva načina zbiranja podatkov. Njegova teza je, da agencija brez mednarodne licence pač ni kredibilna in da je v ozadju možnost fabriciranja javnega mnenja.

Ankete so medtem postale že pomembnejši orientir od volitev. Po eni izmed zadnjih anket Mediane za časnik Delo naj bi Šarčeva LMŠ po dolgem času padla na drugo mesto za Janševo SDS. Toda v oči bode razlika, ki znaša vsega 0.1 odstotne točke. Četudi bi verjeli v kredibilnost teh merjenj, pa je prednost opozicijske stranke tako minorna, da že po zakonu statistične napake ni razlogov, da bi izpostavljali njeno prvenstvo. A pustimo številke in poglejmo njihove politične posledice. Isto Delo v naslovni temi preigrava vprašanje predčasnih volitev in nato zaključi, da sedaj LMŠ nima več razlogov, da pokoplje lastno vlado in gre na nove volitve, saj da se zmaga spet nasmiha SDS. Kot da informacija o zmagi z 0,1 odstotka ni namenjena vsem bralcem, ampak predvsem enemu - premieru Šarcu.

Predsednik vlade je sicer najbolj nejevoljen na KNOVS, ki pod vodstvom Mateja Tonina proučuje nenavadni fenomen lepe N., dolgoletne sodelavke premiera, ki jo je na SOVI brez razpisa in ne da bi jo poznal, na lastno pobudo zaposlil direktor Rajko Kozmelj, pri čemer gospa sploh ni ustrezala delovnemu mestu, saj je morala takoj po izboru na tečaj angleščine. Če odmislimo politično korupcijo je reč zanimiva tudi kot vaja iz logičnega zaporedja dogodkov.

Se pa medtem širijo pogledi, kako je ta tema minorna v primerjavi s segrevanjem planeta. Kar je sicer res, vendar bi isto lahko trdili za prisluškovalno afero Watergate, v katero je bila vmešana ameriška SOVA, ki je predsednika Richarda Nixona stala položaja in padca v pozabo zgodovine. Prva asociacija na njegovo ime je ta afera, njegovi zgodovinski koraki h koncu medblokovske vojne so ostali neopazni. A bil je prvi ameriški predsednik, ki se je srečal s komunističnima voditeljema Leonidom Brežnjevom in Mao Zedongom in je vpeljal kulturo pogovora z največjimi političnimi antagonisti. Dve leti pred tem (1970) je priletel tudi v Jugoslavijo na srečanje s predsednikom Titom. V času hrvaške pomladi, ki jo je Tito potem brutalno zatrl, je prišel z gostiteljem na spektakularni obisk v Zagreb, kjer je množicam mahal iz odprte limuzine in jih nato nagovoril z nezamisljivim vzklikom - Živela Hrvaška!, ki bi hrvaškega slehernika stal prostosti. Nixon je pri tem izvedel genialni trik, saj je imel predviden zgolj obisk Beograda. Gostitelju je namreč položil na srce željo, da bi si ogledal njegovo rojstno vas – Kumrovec, do katerega pa je pot vodila prav skozi Zagreb.

A še bolj neznatna medijska tema je praznjenje mestnega središča. Naenkrat iz njega mečejo tradicionalne institucije, kot so knjižnica Inšituta za novejšo zgodovino, mestni arhiv in po novem srednjo oblikovalsko šolo. Sedemdeset let in celo stoletje je bilo samoumevno, da tvorijo utrip mestnega jedra, zdaj pa – izgon! Odgovor je iskati v tem, kar jih druži? Vse se nahajajo v stavbah, ki veljajo za mestne lepotice: palača Kazina, Magistrat in Plečnikove Križanke. Argument, da jih daje prostorska stiska, lahko preverimo pri mestni občini. Tudi ta kopiči svojo birokracijo, a iz tega ne izpeljejo, da je potrebno za župana in njegovo administracijo zgraditi novo mestno hišo. Nič ni slišati, da se Janković in tovarišija selijo v nove prostore zraven trgovskega centra na Rudniku.

Celotno zadevo nam osrednji del medijev na čelu z nacionalko predstavlja kot spopad med državo in mestom, kjer da vlada ne spoštuje sporazumov z županom. Kakšni sporazumi? Smo kdaj brali, da je vlada podpisala dogovor, da bo za institucije, za katere je dotlej skrbelo tudi mesto, odslej skrbela sama??? V resnici gre za prisvajanje elitnega prostora s strani občinskih podjetij, ko naj bi Festival Ljubljana preselili v Križanke, od tam pa vrgli srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo.

Ljubljana je postala mesto, kjer je stopnja meščanske demokracije na zgodovinskem dnu. Medtem ko celo male občine, kot sta Komen in Slovenske Konjice, uvajajo participativni proračun, kjer o delu investicij neposredno odločijo občani, je to za Ljubljano znanstvena fantastika, saj v njej o vsem odloča župan, meščani pa lahko v najboljšem kaj predlagajo, in če so predlogi slučajno po godu županu, jih ta uvrsti med mestne investicije.

Je upor profesorjev šole v Križankah znanilec ljubljanske pomladi? V ponedeljek ob 19. uri pred mestno hišo napovedujejo protest proti uničujoči gradnji kanala CO.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.