Imperializem

Trumpov atentat na visokega predstavnika Irana je sprožil plaz različnih komentarjev in prepirov o upravičenosti takih dejanj, o vlogi ZDA v svetu in o naravi iranskega režima. Slovenska desnica, ki se rada poistoveti z interesi ZDA in prek njenega mačizma celo podoživlja neki čuden patriotizem, se je odzvala v predvidljivem navijaškem slogu, precej bolj pa me medejo reakcije levosredinskega komentariata. Kaj točno naj si mislimo o ljudeh, ki so zadnje štiri leta kričali proti ogabnosti diktatorja Trumpa, ob njegovem samovoljnem, protizakonitem in izredno nevarnem atentatu tujega državnika pa niso zmožni izjaviti niti medle obsodbe, ne da bi jo prej potopile v relativiziranje »obe strani sta krivi«? Kako je mogoče, da največji protitrumpovci v svetovni tvitosferi te dni uporabljajo svoje profile za lekcije o tem, da »Iran tudi ni nedolžna ovčka« in da »levičarji pretiravajo s svojim antiimperializmom«? Veliko raje imam desne navijače, ki si vsaj upajo naglas izraziti, da podpirajo ameriško vladavino v svetu in da jim je vseeno za človeške posledice. Ne prenesem pa te vzvišene kvazistrokovne drže domnevnih demokratov, ki svoje politične preference poskušajo predstaviti kot nevtralne politične analize.

Obsodbe iranskega režima so kliše. So prazne besede, ki jih medijski punditi ponavljajo že vse od revolucije. Da so iranski voditelji slabi, je v tej točki samoumevni truizem. In ko nekdo v stanju očitne ameriške zunanjepolitične norosti vztraja, da moramo vsako obsodbo takšnih ravnanj začeti s ponavljanjem te splošno znane resnice (»Sulejmani je bil pošast, ampak …«), ne gre več za niansirano medijsko analizo – gre za retorični trik, s katerim se poskuša relativizirati kritika ameriške zunanje politike. Ko v takšni situaciji obsojaš »obe strani«, pač nisi nevtralni analitik, ampak propagandist močnejše sile. Saj menda nismo popolnoma brez zgodovinskega spomina? Ali so mediji v začetku tega tisočletja vsak dan ponavljali, da je Sadam Husein pošast, zato ker folk tega ne bi že vedel? Ne, to so ponavljali zato, da bi utišali domačo levico in odvzeli veter iz jader protivojnega gibanja! In leta kasneje lahko vidimo, da nobena količina obsodb Sadama ni zmanjšala katastrofalnosti vojne, ki je sledila. Enako se bo zgodilo ob morebitni vojni z Iranom. Zato imamo na levici jasen cilj in namen: z vsemi sredstvi nasprotovati vojaški eskalaciji, ne glede na to, kdo jo vodi in s katero stranjo se politično bolj strinjamo, saj vemo, da bi ta imela katastrofalne posledice za življenje in svobodo ljudi na obeh straneh konflikta.

Pri tem pa izhajamo iz analize sveta, ki temelji na strukturah moči, nadzoru virov energije in iz tega izhajajočih materialnih interesov, ne pa iz idej o »bitkah civilizacij« ali »good guys vs. bad guys«. Geopolitični boji niso moralne bitke med dobrim in zlim. So bitke moči za obvladovanje resursov in odpiranje trgov v času globalnega kapitalizma, ki terja nenehno rast. Iranske klerikalne elite so produkt teh bojev in so od prevzema oblasti naredile vse, kar so morale, da so zaščitile svoje interese ter ohranile nadzor nad domačim kapitalom in vpliv v regiji. Med drugim so uvedle enega najhujših režimov na svetu, zatrle svoboščine svojih državljanov in državljank, podpirale paradržavne milice v regiji in – to je zahodnjakom težje priznati – si zgradile tudi množično in fanatično podporo v številnih delih družbe. Vse to so dejstva. A za nas, ki živimo na Zahodu, ki smo del zveze Nato in območja vpliva ZDA, je ključno tudi neko drugo dejstvo: večina teh potez iranskih oblasti so bili odzivi na ameriško prisvajanje tujih resursov in ne obratno.

Je res treba spomniti na to, da so ZDA leta 1953 podprle državni udar na demokratično izvoljenega predsednika vlade Mosadeka in pomagale vzpostaviti 30-letno diktaturo kompradorske dinastije Pahlavi? Že res, da je ta uživala delno podporo srednjega sloja in imela nekatere modernizirajoče elemente, toda večji del prebivalstva je bil od tega povsem odrezan. ZDA so brez pretiranih skrbi za demokracijo podpirale monarhovo politiko in naraščajočo neenakost vse do skrajnosti, ko je postala revolucija neizogibna. Homeini (ki je bil do takrat v zahodnih medijih nekakšen modrec z Vzhoda) je bil produkt te jeze in postalo je jasno, da bo islam tista sila, ki bo mobilizirala nižje sloje in podeželje. In tudi po vsem tem je Carterjeva administracija kljub opozorilom o napetosti razmer še naprej podpirala Pahlavija in ga sprejela na zdravljenje v ZDA, s čimer je sprožila množično jezo in študentsko zasedbo ameriškega veleposlaništva – cena za to je bil Carterjev poraz na volitvah. Sledila je ameriška podpora Sadamu Huseinu, ki so ga ZDA bogato oboroževale v osemletni vojni proti Iranu. Združeni narodi niso obsodili invazije, niti se niso odzvali ob Sadamovi uporabi kemičnega orožja. Življenje je izgubilo milijon ljudi, posledica pa je bila le še bolj zakrknjena protizahodna, militarizirana in neliberalna iranska oblast. Svoj odpor proti ZDA je začela izvajati tudi s podporo šiitskih sil drugod v regiji in bila iznajditeljica modernega džihadističnega bojevanja. V svetu, kjer dominirajo zahodne megakorporacije in njihove vojske, si je Iran priboril suverenost na edini način, ki manjšim ekonomijam še preostane: s fanatizmom in nepredvidljivim nasiljem.

V svetu, kjer dominirajo zahodne megakorporacije in njihove vojske, si je Iran priboril suverenost s fanatizmom in nepredvidljivim nasiljem.

Ne bi bilo treba, da je tako. Z izvolitvijo Katamija in njegovim »dialogom med civilizacijami« so se ponovno odprle možnosti za otoplitev odnosov in liberalizacijo iranske družbe, ki jo je s svojim govorom o »osi zla« in topoglavo zunanjo politiko gladko zajebal Bush … saj menda nismo pozabili, da so ZDA kljub vsem poskusom diplomacije ohranile sankcije in se trudile siliti Iran v izolacijo? Izvolitev klerikom naklonjenega Ahmadinedžada je bila logična reakcija na ameriško agresijo in noben liberalec ni mogel več prepričljivo argumentirati, da je otoplitev odnosov dobra za Iran. Do poskusov je ponovno prišlo pod Obamo z njegovim dogovorom o jedrski razorožitvi, ki se ga je Iran dosledno držal. Tudi to zaupanje je bilo zapravljeno s Trumpovim izstopom iz sporazuma in novimi sankcijami. Vzorec je več kot jasen: vsakič, ko se je pokazala priložnost za odpiranje iranskega sistema, so ZDA z grobo agresijo ponovno pomagale utrditi kler na oblasti.

Bi bilo na Bližnjem vzhodu vse super, če se ne bi ZDA vtikale v boj za energetske vire? Zagotovo bi se območje spoprijelo z nešteto izzivi in bitkami moči med regionalnimi veljaki. Z enako gotovostjo pa lahko rečemo, da reakcionarne islamske sile dandanes ne bi imele takšnega vpliva. Te sile so neposreden proizvod ameriških poskusov, da bi narekovali ekonomsko politiko regiji, ki je tisoče kilometrov stran in v kateri si niso nikoli zgradili kančka legitimnosti. In lahko rečemo, da bi imele progresivne in demokratične sile bistveno boljše možnosti, če ne bi ZDA vsakič znova oboroževale fundamentalistov in netile kaosa v upanju, da bodo tako ohranile delež naftnega izplena. In lahko rečemo, da so ZDA v primerjavi z vsemi drugimi regionalnimi igralci tista sila, ki je v sodobni zgodovini daleč najmočneje vplivala na razvoj vojaških konfliktov, upravljanje resursov in menjave oblasti. Temu se reče imperializem. In nobeno otročje utemeljevanje, da »tudi Iranci niso angeli«, ne spremeni dejstva, da gre za način ekonomske nadvlade, ki nas vse spravlja v nevarnost. Zato na levici nasprotujemo takšnim projektom, zato nasprotujemo ameriškim, ruskim, indijskim in vsem preostalim vojnim avanturam velesil in zato smo ob takšnih grožnjah solidarni z ljudmi v tujih državah, tudi kadar so njihovi voditelji na nasprotnem političnem bregu.

Demokratične sile bi imele bistveno boljše možnosti, če ne bi ZDA vsakič znova oboroževale fundamentalistov in netile kaosa.

V zadnjih petih letih sem imel priložnost spoznati mnogo iranskih beguncev – kristjanov, ateistov, političnih in kulturnih disidentov, ki so v Slovenijo pribežali pred grozotami iranskega režima. Poznam njihove zgodbe in vem, da so mnogi srečni, ker je njihov sovražnik Sulejmani mrtev. Nihče pa se ne slepi, da jih je Trump osvobodil ali kakorkoli okrepil odpor proti klerikom na oblasti. Nasprotno, skrbi jih, kaj utegne to nepremišljeno napovedovanje vojne prinesti njihovim gibanjem in njihovim družinam. Nenadoma so vsa napredna gibanja na ulicah zamenjali črne zastave oblasti in divji patriotizem – jasen znak, da Trumpov atentat ni sprožil »progresivne agende«. Ob vsem tem je res težko prebaviti moraliziranje komentatorjev, ki zahtevajo, da »obsodimo Sulejmanija«. Naj se jebejo. Ali si lahko iranski disidenti res kaj pomagajo s slovenskimi »ljubitelji demokracije«, ki so nenadoma postali glasniki njihovih pravic? Nisem jih videl pred iranskim veleposlaništvom v Ljubljani, ko so iranski azilanti protestirali proti vladi, niti se niso za njih zavzeli, ko jim je slovensko notranje ministrstvo zavračalo prošnje za azil. S svojimi zaskrbljenimi »niansiranimi« pogledi se oglašajo šele zdaj, ko to koristi Trumpovi vojni.