Nevarnost lažnega upanja

N'toko

17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Žive meje

Če vprašate prebivalce Slovenije, jih bo le malo vedelo, kaj je »Evropski zeleni dogovor« oziroma »European Green New Deal«. Program, ki ga je evropska komisarka reklamirala kot zgodovinski trenutek, enakovreden pristanku na Luni, vsekakor ni imel takšnega učinka med navadnimi ljudmi. Tistega dne ni nihče odložil svojih opravkov, da bi spremljal prenos zgodovinskega govora, nobenih javnih dogodkov ni bilo, nobenih prizorov družin, ki napeto spremljajo poročila o novi dobi, v katero naj bi vstopalo človeštvo. Malokateri medij je napoved sploh uvrstil na naslovnico, in če ne bi bilo sponzoriranih objav evropske komisije, ne bi novice našli niti na socialnih omrežjih.

Verjetno ni naključje, da je krovni projekt nove evropske vlade takšen piarovski poraz. Sam bi se na njihovem mestu tudi najraje potuhnil. Dejansko gre za še en prevarantski poskus evropske komisije, da pomiri politične napetosti z obljubami velikih sprememb, ki pa jih očitno niti sama ne jemlje resno. Izraz »New Deal« uporabljajo zgolj zato, da tistemu postanemu »old dealu«, ki ga evrobirokrati ponujajo že desetletja, dodajo nekaj aktivističnega sija aktualne ameriške levice. Ta se namreč močno naslanja na socialdemokratsko tradicijo Rooseveltove povojne Amerike, ki pa ima s trenutno evropsko politiko bolj malo skupnega.

Zgodovinske primerjave so dovolj zgovorne. Originalni New Deal je bil tektonski premik v ekonomski organizaciji ZDA, saj je prinesel res velikansko redistribucijo dobičkov od kapitalistov k delavstvu. V takšen kompromis so bili kapitalisti prisiljeni zaradi zgodovinskega pritiska delavskih organizacij in nevarnosti komunizma. Bil je »dogovor« v pravem pomenu besede – nekakšna začasna pomiritev divjega boja med razredoma. Evropski zeleni dogovor je nekaj povsem drugega, saj gre za dogovor med birokrati in kapitalisti v želji, da ohranijo enako razmerje moči. Nova komisija dejansko ni storila drugega, kot da je Junckerjevo neoliberalno paradigmo o »službah, rasti in konkurenčnosti« preoblekla v sodobnejšo retoriko in jo obložila z malo več denarja. A ker so evrobirokrati pač evrobirokrati, niso zmožni svoje prevare niti prepričljivo zapakirati, zato je resnično mučno gledati Ursulo Von Der Leyen – karierno političarko z vso togostjo nemške vojaške ministrice –, kako parafrazira Alexandrio Ocasio Cortez. Pristanek na Luni? Lepo vas prosim.

Jasno je, zakaj prevara več ne deluje. Svet se je od začetkov Junckerjevega mandata pošteno spremenil in za nami je desetletje oživljenega podnebnega gibanja, ki ima jasno protikapitalistično artikulacijo – celo med srednjim razredom in izobraženci. Današnji generaciji aktivistov je jasno, da neomejena rast na podlagi izčrpavanja resursov ni vzdržna in da najbogatejše države ne morejo še naprej pleniti najrevnejših. Jasno ji je, da bremena reševanja planeta ne morejo nositi vse bolj obubožani delavci, ampak tisti, ki so z onesnaževanjem zaslužili trilijone. In po desetletjih faliranih »tržnih rešitev« (trgovanje z ogljikovimi kuponi, subvencijami za zelene kapitaliste, etično nakupovanje …) je jasno tudi, da te ne prinašajo rezultatov. Dejansko spet potrebujemo tektonski premik v organizaciji naše ekonomije in novo redistribucijo dobičkov. In če nam je zgodovina kaj pokazala, je za to potreben boj proti interesom kapitala.

Evropski zeleni dogovor pa je poskus, da se obravnavajo ekološke teme, ne da bi drezali v pravice kapitalistov. V njem zato ni nobenih groženj velikim onesnaževalcem – ne le, da ni predlaganih novih davkov, v njem ni niti ukinitve subvencij, ki jih EU še vedno daje fosilnim velikanom! Nove zelene subvencije pa niso razumljene kot osnova za gradnjo skupne javne infrastrukture, ampak le kot spodbuda za zasebne vlagatelje. In če je že zdaj jasno, da načrt niti v svoji najbolj ambiciozni izvedbi ne bo dal potrebnih rezultatov, je jasno tudi to, da bo še pred izvedbo razredčen do neprepoznavnosti. Kljub temu da je evropska komisija očitno storila vse, kar je v njeni moči, da ne bi strašila kapitala, njegovi predstavniki (s slovenskim gospodarskim ministrom vred) že zdaj glasno godrnjajo. »Dogovor« je bil politično mrtev, še preden je bil spisan.

Ob takšni porazni okoljski politiki pa je še najbolj tragično to, da bodo njeni predlagatelji ohranili avro naprednosti in strokovnosti. Tisti majhen del javnosti, ki dejansko spremlja evropsko politiko in njene institucije vidi kot svetilnik razuma v ponorelem svetu, se je namreč popolnoma odklopil od resničnega sveta. Človek bi mislil, da bodo Evropi naklonjeni izobraženi meščani, ki razumejo resnost podnebne krize, vso svojo energijo usmerili v boj za ambiciozne energetske načrte, da bodo agresivno napadali lobiste in z vsemi sredstvi pritiskali na institucije kot še nikoli doslej. Namesto tega pa so se zadnjih šest mesecev z neznanci na spletu kregali o Greti in slepo zaupali, da bo evropska komisija že našla najboljšo rešitev. V zgodovinsko prelomnem trenutku so mnogi najpametnejši ljudje zbežali v pravljični svet, v katerem je za naprednost dovolj že to, da »verjameš v znanost« in da to potrjuješ z ikoniziranjem neke skandinavske aktivistke.

Da bi lahko govorili o kakršnemkoli »dogovoru«, je treba najprej imeti konflikt. In očitno ta na okoljskem področju še ni dovolj intenziven. Seveda obstajajo ljudje, katerih prioriteta je ohranjanje politične stabilnosti EU za vsako ceno in ki so zato pripravljeni sprejeti fantazijo, da bodo pametni ljudje v evropski komisiji prisluhnili znanosti in ustavili onesnaževalske profiterje brez političnega boja. Obstajajo tudi ljudje, ki so pripravljeni verjeti v moč bruseljskih birokratov, da udejanjijo popolno transformacijo energetskega sistema, ne da bi pri tem posegali v ekonomsko paradigmo rasti in konkurenčnosti. Obstajajo celo ljudje, ki so se zmožni kljub vsem aktualnim političnim dogodkom prepričati, da napredne politike prihajajo v obliki tehnicističnih top-down ukrepov iz Bruslja, ne pa z aktivnim angažmajem množic. Vsi ti ljudje imajo seveda pravico do svojih interesov, ne morejo pa se imeti za racionalne in odgovorne. Racionalni in odgovorni ljudje namreč vedo, da je cena političnega miru na gorečem planetu previsoka. Za reševanje planeta je potreben konflikt z njegovimi požigalci, in vse več dokazov je, da institucije EU pri tem niso na naši strani.