Zgodovinski vzorec

Sodobna slovenska zgodovina je zgodovina izmenjavanja nedemokracije in poldemokracje, to velja tudi za zadnjih 30 let, ki so sicer najdaljše obdobje v zgodovini, ko si vladamo sami. No, v resnici dokazujemo, da tega nismo zmožni. Da vedno znova potrebujemo gospodarja. Še posebej slovenske stranke, ki so kot ustrahovan pes. Zmeraj znova se vrne h gospodarju, čeprav ga je ta pretepal in ga bo še naprej. Sedanje uborno, poniževalno lezenje strank k Janši je pač še ena žalostna podoba vzorca, ki se v fragmentarni zgodovini slovenskega parlamentarizma ponavlja in ponavlja.

Slovenske stranke so vedno postavljale v ospredje osebni in strankarski interes, narodni in državni pa je bil, tako kot sedaj, za leporečenje in prikrivanje. Korošec bi v Avstro-Ogrski sprejel vse, tudi zgolj Kranjsko, če bi le dobil malo avtonomije in možnost, da vlada in hkrati zvesto služi cesarju. Tudi v Kraljevini Jugoslaviji ga je zanimala samo oblast, zahtevo po avtonomiji, ki so jo Hrvati dosegli, so slovenski klerikalci potisnili v predal, ker jim ni bila potrebna: v zahvalo za zvestobo srbskemu dvoru so vso drugo polovico tridesetih let v klerofašistični maniri lahko vladali v Sloveniji; na začetku vojne v Evropi pa vnaprej izdali državo in naciste prosili za protektorat. Pripravljeni so bili sprejeti in posvojiti nacizem, če bi le lahko ostali na oblasti in če bi nacizem cerkev pustil pri miru.

Podobne težnje so se kazale tudi ob osamosvojitvi. Čeprav so levici očitali, da ovira osamosvojitev, se v resnici nekateri politiki in ideologi Demosa niso obremenjevali s tem, kdaj osamosvojitev bo. Glavno da, tako kot Korošec, dobijo oblast, na ta račun obogatijo in »malo poračunajo« s komunisti, potem pa bo, kot pač bo. Tudi vprašanje, ali bodo osimski sporazumi zdržali ali pa bo nazaj prišla rapalska meja, je bilo drugotnega pomena. Kranjska je bila vedno čisto dovolj za vladanje. Tako kot je sedanjim strankam čisto dovolj vrtiček, ki jim ga bo na tem ali onem ministrstvu odmeril gospodar.

Ne pozabimo, tudi v širši zgodovini je obrazec vedno isti. Fašizem in nacizem sta prevladala zato, ker sta dobila podporo liberalnih strank, ki so šle z njima v koalicijo misleč, da ju bodo tako obrzdale. Da bodo delale »programsko«. In so gledale stran, ko so nastajala koncentracijska taborišča. Dokler se tudi njihovi voditelji niso znašli v njih. Šle so zato, ker so mislile, da je to koristno zanje. Hitlerje, mussolinije in podobne vedno pripeljejo na oblast »počivalški«, »pahorji« in podobni tipi, v ozadju njihovih odločitev pa so bodisi ekonomski interesi, bodisi fascinacija z močjo, ki je sami ne premorejo, a si je tako zelo želijo(!), bodisi kompromisarstvo, ki bi združevalo fašizem in demokracijo. Ali pač vse skupaj.

Je – poleg omenjene meje s Hrvaško – v korist Slovenije, da se ekonomsko, politično in medijsko podreja Madžarski, odpira pot njenim interesom do koprskega pristanišča, slovenskih bank, Prekmurja?

Zakaj bi bilo torej danes drugače? Ker bi lahko bilo. Ker stranke in njihovi voditelji nimajo niti najmanjšega izgovora, da jih v podporo janšizmu silijo mednarodne ali domače okoliščine. Ker sredinski del EU od njih pričakuje odgovorno ravnanje. Ker so janšizem enkrat že zavrnile in s tem izkazale vsaj malo pokončnosti. No, za eno leto. Ker je Slovenija stabilna, s sprejetim proračunom in so volitve nekaj najbolj naravnega, kar se lahko in mora zgoditi. Ker bi se vsi strankarski voditelji in voditeljice pretrgali in žrtvovali za »korist Slovenije«.

Spodbudimo jih, da se žrtvujejo!

Kaj je torej v korist Slovenije? Vrnitev v Koroščeva trideseta leta? Demokracija ali klerofašizem? Državni ali strankarski in osebni interes?

Je interes Slovenije, da jo vodi dokazano avtokratski politik, ki je vedno na prvo mesto postavljal ideologijo, nadzor, obračune in maščevanje; ki si je v preteklosti podrejal gospodarstvo, medije in druge segmente družbe? Ki ga je pravnomočne obsodbe zaradi korupcije in prestajanja zaporne kazni rešila cinična politična sodba Petričevega ustavnega sodišča, češ da je (prosto povedano) »nepogrešljiv« za slovensko demokracijo; v primeru prodaje orožja pred tem pa dobro organizirana mreža v policiji in na tožilstvih. Politik, ki je, kot sta zapisala Primož Cirman in Vesna Vuković (necenzurirano.si), »še v mesecih pred volitvami podpisoval posojilne pogodbe s sporno državljanko BiH … Isti Janša, ki nikoli ni ovrgel ugotovitev tožilstva o 395.000 evrih nepojasnjenega premoženja. Isti Janša, ki je širil tvite Generacije identitete, skrajno desne organizacije, prepovedane v več državah. Isti Janša, ki bi arbitražo s Hrvaško ’rešil’ tako, da bi se ji odrekel, in pogovore z Zagrebom začel na novo. Isti Janša, ki objavlja fotografije sodnic in zahteva njihovo lustracijo.«

Seznam sumljivega in nedemokratičnega ravnanja je še daljši in vsak vodja stranke ga dobro pozna, večina je bila tako ali drugače tudi žrtev njegove politike. Se je morda v zadnjem letu kaj spremenilo?

No, če lahko strankarski voditelji za oblast mirno požrejo temeljno vprašanje demokracije, kaj pa vprašanje državnih interesov? Je – poleg omenjene meje s Hrvaško – v korist Slovenije, da se ekonomsko, politično in medijsko podreja Madžarski, odpira pot njenim interesom do koprskega pristanišča, slovenskih bank, Prekmurja?

Je v korist Slovenije, da jo vodi človek, čigar stranka v EU skuša blokirati ukrepe proti avtokratskim vzhodnoevropskim režimom?

In navsezadnje, je v korist Slovenije, ki v EU že sedaj nima ne prijateljev in ne zaveznikov, da bo na čelo Evropske unije pripeljala Orbánu podrejenega slovenskega »orbána«? In podprla politiko, ki jo je sredinska EU z velikim trudom omejila in se je hoče znebiti. Ker hoče ostati demokratična.

Se želi Slovenija v EU še dodatno osamiti?