Navidezna finančna pomoč

Dvoma ni več: skupin ljudi, s katerimi se prvi protikrizni zakon ne ukvarja, ni malo. Mednje sodijo samozaposleni v kulturi, delovno aktivni študenti, ki opravljajo študentsko delo, samozaposleni podjetniki, ki so zaradi starševstva zaposleni za polovični delovni čas, popoldanski s. p.-ji, honorarni delavci, ki imajo sklenjene pogodbe civilnega prava, kot so avtorske in podjemne pogodbe, in drugi.

Seveda vse te oblike zaposlitve poznajo tudi drugod po Evropi in tam jih niso obšli, na račune teh zaposlenih so že nakazali finančno pomoč. Svetal zgled je spet Nemčija, ki je domačim kulturnim delavcem obljubila 50 milijard evrov nepovratne finančne pomoči. Vsaka od nemških zveznih dežel pa svojim rezidentom ponuja še dodatne posebne svežnje pomoči. Berlin je na primer že 19. marca obljubil, da bo čim prej zagotovil denarno pomoč za mala podjetja z do petimi zaposlenimi in za samozaposlene, ki ne bodo mogli plačati osnovnih stroškov. Le pet dni kasneje je 150 tisoč ljudi na račune že prejelo pomoč v skupnem znesku 1,4 milijarde evrov. Spletni obrazec, s katerim so lahko zaprosili za pomoč, je bil po trditvah upravičencev zelo preprost in razumljiv. V izpolnjevanje je bilo treba vložiti približno deset minut, dva dni kasneje pa je posameznik na račun že prejel denar. Michael Müller, predsednik zvezne dežele Berlin, je za medije povedal, da se zaveda, kako pomembna je kultura za živahno dogajanje v Berlinu, in da jo morajo ravno zato ohraniti pri življenju v čim večjem obsegu. Morebitne zlorabe finančne pomoči bodo urejali za nazaj in brez obresti.

Povsem drugače se godi približno 3000 samozaposlenim v kulturi v Sloveniji in nekaj samostojnim podjetnikom, katerih značilnosti poslovanja so podobne. Prvi protikoronski zakonski sveženj je za samozaposlene predvidel izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka, ki znaša 350 evrov za marec in 700 evrov za april in maj. Pri tem pa mora posameznik prikazati vsaj 25-odstotno zmanjšanje prihodkov marca v primerjavi s februarjem ali vsaj 50-odstotno zmanjšanje prihodkov aprila ali maja v primerjavi s februarjem. Do izplačila prosilec ni upravičen, če ima na dan uveljavitve tega zakona neplačane davčne obveznosti. Prav tako se morajo prosilci sprijazniti z javno objavo, saj so njihovi podatki, potrebni za vpis med prosilce, javno dostopni. Če zmanjšanja prihodkov ne bodo mogli dokazati, bodo morali pomoč vračati z obrestmi.

Vlada je imela na mizi dopolnila, tudi lastna, s katerimi bi težave, ki jih imajo danes izločene skupine prebivalcev, uredila. A očitno so bila dopolnila le krinka, da je šel zakon skozi proceduro.

Pri tem je vlada, žal, zavestno spregledala kar nekaj posebnosti poslovanja samozaposlenih v kulturi, če že ne upoštevamo, da je za merilo za prikazovanje izgube vzela najkrajši mesec v letu. Plačila pri tej obliki zaposlitve ne prihajajo vsak mesec, ampak so odvisna od projektov ali prireditev, ki lahko trajajo tudi po več mesecev, kak mesec pa popolnoma umanjkajo. Vladi so zato že v času sprejemanja zakona predlagali, da bi za prikaz izpada dohodka upoštevala vsaj povprečni zaslužek v zadnjem polletnem obdobju ali v vsem preteklem letu. Za primerjavo vzemimo delavca, zaposlenega v podjetju v gospodarstvu, ki je na čakanju: ima pravico do nadomestila plače v višini 80 odstotkov povprečne mesečne plače za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti z dela, kar znese približno 966 evrov na mesec. Torej 266 evrov več, kot jih bo dobil samozaposleni v kulturi oziroma samostojni podjetnik, če mu bo sploh uspelo prikazati izpad dohodka – za obdobje enega ali največ treh mesecev. Ta bo za nadomestek prejel 70 odstotkov minimalne plače in ne povprečne plače.

Kaj bodo naredili s posamezniki, ki so bili vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi šele z marcem in torej ne morejo predložiti podatkov, ki bi dokazovali zmanjšanje zaslužka v primerjavi s februarskim, na ministrstvu ali na finančni upravi še ne vedo. Prav tako ne vedo, kaj storiti s tistimi, ki so bili februarja na bolniškem ali porodniškem dopustu. Zakaj do nadomestila za bolniško odsotnost v času epidemije niso upravičeni tudi samozaposleni – ti dobijo nadomestilo za odsotnost z dela zaradi bolezni šele, če so bolni več kot 30 delovnih dni, opozarjajo pri sindikatu Mladi plus. V Društvu nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture – Asociacija so objavili poziv k enakopravni obravnavi kulturnikov, nevladnega sektorja in samozaposlenih. »Kultura ima v EU in tudi pri nas eno najvišjih stopenj multiplikativnih učinkov in nespametno bi bilo, da bi se določeni sektorji ob koncu krize znašli v položaju brez zaposlenih, ker so jih morali za časa prepovedi delovanja odpustiti. Ponovno poudarjamo, da je enakopravna obravnava ključnega pomena,« so še zapisali v pozivu.

Ker so med izpuščenimi iz zakona tudi posamezniki, ki imajo odprt popoldanski s. p., so dvignili glas in opozarjajo, da ne vedo, kaj storiti. V podobnem položaju so se znašli še nekateri drugi prekarni delavci, katerih zaposlitve so kombinirane. Nase so opozorili starši s statusom s. p.-ja za polovični delovni čas, ki jim pripada zaradi starševstva, saj so zavarovani po 15. in 19. členu ZPIZ-2. Nekaj razburjenih odzivov je anonimno na spletni strani objavil Inštitut 8. marec. Med njimi preberemo: »S. P. sem odprla pred desetimi leti. V vseh teh letih sem redno plačevala prispevke, DDV, vse dajatve, nikoli nikomur nič dolžna, vse poravnano do roka. 2017 sem rodila in po porodniški vzela možnost polovičnega delovnega časa za starševstvo, do tretjega leta starosti prvega otroka, ki nam jo v zakonodaji ponuja država. Sedaj pa berem, da nam, s. p.-jem s polovičnim delovnim časom zaradi starševstva, ne pripada nič oziroma smo izvzeti iz ukrepov. Kje smo mi v tej zgodbi? Pozabljeni?! Mogoče kaznovani, ker imamo otroke? Tudi mi smo morali prenehati poslovati, tudi mi nimamo nobenega prihodka, prihodek enako nič, tudi mi moramo plačevati položnice za poslovne prostore in stanovanja, tudi mi moramo plačati najemnine za poslovne prostore, tudi mi moramo plačevati kredite, ki jih nekateri imamo, in ne nazadnje, tudi mi in naši otroci moramo jesti!«

Od približno 110 tisoč samozaposlenih je podjetje do konca marca zaprlo najmanj 1700 posameznikov. Ti so upravičeni vsaj do nadomestila, ki znaša okoli 550 evrov, pod pogojem, da imajo najmanj za devet mesecev v zadnjih dveh letih plačane prispevke. Samozaposleni starši, zaposleni za polovični delovni čas, pa niso edini, na katere so zakonodajalci pozabili. Med 25 tisoč študenti, ki opravljajo študentsko delo, je tudi kar nekaj takih z družino. Samo v Študentskih domovih v Rožni dolini je študentskih družin dovolj za celo stavbo. Kljub temu bodo vsi redni študenti po megazakonu dobili le enkraten dodatek 150 evrov. Neuradni podatki kažejo, da več kot tretjina študentov ves čas študija dela, k čemur niso prišteti tisti, ki delajo honorarno po pogodbah civilnega prava. Posamezniki, ki imajo sklenjene takšne pogodbe, niso zajeti v nobenem členu zakona. Izredni študenti prav tako ne bodo prejeli niti evra. Zakon med študenti tudi ne dela razlik glede na socialni položaj. Nekateri delajo za preživetje, drugi sploh ne delajo, enkratno pomoč bodo prejeli vsi. Njihov položaj so na spletnih omrežjih primerjali s položajem upokojencev, ki bodo dobili uravnotežen dodatek k pokojnini, čeprav na ravni dohodkov zaradi epidemije ne bodo pretrpeli nikakršne škode. Kritiki zakona so pri tem opozarjali, da reševanje vprašanja prenizkih pokojnin z interventnim zakonom ni primerno, da pa bi lahko ta znesek prenesli na študente, ki bodo močno oškodovani.

Študenti, ki delajo za preživetje, so se že odzvali s spletno peticijo. Študentski servisi v tem času ocenjujejo, da se bo obseg dela med epidemijo zmanjšal za 50 do 90 odstotkov. Pomurski študentski servis, ki je eden manjših, opozarja: »Nimamo rezerv, zato bomo težko prebrodili krizo, celotna panoga posredovanja študentskega dela se bo sesula ali pa bo preživel le največji posrednik.« To je e-Študentski servis s skoraj 70-odstotnim tržnim deležem in skoraj sto milijoni evrov prometa.

Socialno sporazumevanje vlada načrtno blokira, saj noče imenovati svojih predstavnikov v ekonomsko-socialni svet. Za druga imenovanja ima dovolj časa in energije.

Zmanjšanje obsega študentskega dela vpliva tudi na Študentsko organizacijo Slovenije, saj naj bi od skoraj 11 milijonov evrov proračuna, predvidenega za letošnje leto, slabih deset milijonov dobila iz dajatev od študentskega dela.

Sindikat študentov, dijakov in mladih brezposelnih Mladi plus še poziva, naj se stroški študija do konca leta odpišejo vsem izrednim študentom, ki so bili iz zakona povsem izpuščeni. Sindikat opozarja še na honorarne delavce, ki imajo sklenjene pogodbe civilnega prava, kot so avtorske in podjemne pogodbe, ki ne bodo dobili nič.

Opisali smo le nekaj primerov, ki so jih v megazakon pozabili vključiti. Premier Janez Janša napoveduje, da bodo vse napake odpravljene že v drugem zakonskem svežnju, a besede, da ne bodo na nikogar pozabili, smo slišali že pred sprejetjem prvega svežnja. Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pravi, da moramo skrbno spremljati napovedi sprememb po krizi. Slišali smo, da bodo kmalu sledile spremembe, kar zadeva trg dela in fleksibilnost zaposlovanja, to pa po njenem mnenju pomeni lažje odpuščanje, povečane možnosti razpolaganja z delavčevim prostim časom, krnitev pravice do malice in drugih dodatkov. Svobodni sindikati so vlado zato že pozvali, naj jih vključi v pogajanja o drugem svežnju koronskih zakonov, da ne bodo za spremembe ponovno izvedeli šele iz medijev. Vendar jih vlada ni uslišala: Janša je na srečanju, ki so ga imeli v ponedeljek, rekel, da bo vlada svoje člane v ekonomsko-socialni svet imenovala šele konec aprila – torej po sprejetju drugega svežnja protikriznih zakonov. Z drugimi besedami: vlada se je že odločila, da se za socialno dogovarjanje, določeno z zakonom, za zdaj ne bo menila.